V osrčju Zasavja je moška združba, ki ji menda ni para na svetu. Tako vsaj pravijo sami na podlagi raziskovanj po spletu. In niso od včeraj. Čeprav veljajo za nekakšne mučenike, se ne dajo. So vsemu navkljub trdoživi in kleni, kot se pravzaprav za pokrajino knapov tudi spodobi. Društvo copatarjev z Dola pri Hrastniku je bilo ustanovljeno spomladi leta 1957. In čeprav niso več uradno društvo, bodo čez dve leti obeležili častitljivih 70 let. A kot potožijo, so še vedno zatirani.
Pa šala ali ne, združba se je zares obdržala skozi vsa ta leta. Dolgo pot so prehodili od ustanovnega srečanja v gostilni Kozole v Brdcah, kjer si je nekaj vrlih mož prvič na glas priznalo, da je hudo vse leto preživeti pod silnim pritiskom nadrejenih žena. Dali so si duška brez nadzora, na kar so tako dolgo čakali. Po zaprtju omenjene gostilne, za kar še danes v šali sumijo, da je bilo maslo žena, so poiskali nadomestno zaklonišče in varen pristan v lokalni gostilni Pr Jrčki. Društvo je ustanovilo 17 copatarjev. Požegnale so ga tudi hude žene. Za botre so bile tri, danes pa je v združenju ena.
»Trpljenje« iz roda v rod
Od tistih prvih mučenikov, ki so se izmuznili od doma, da se umaknejo pred ženami, ni med živimi žal več nikogar. Zadnji preminuli je bil Janko Kavzar, sicer prvi predsednik. Je pa v društvu kar nekaj članov, ki trpijo že desetletja dolgo. Ivan Vidmar, Franc Salmič, Slavko Planinc, Franc Močilar, Polde Hribernik in drugi. Kot se je iz roda v rod v davnih časih prenašalo knapovstvo, se tudi članstvo pri copatarjih. Kar nekaj članov je namreč potomcev starejših ali že pokojnih, v družini Planinc imajo kar tri. Slavku sta sledila sinova Marko in Miran. Tudi tasti in zeti so v njihovih vrstah, na tihem pa pričakujejo, da se bo kakšnemu dedu in očetu pridružil še kak vnuk in bo v društvu tudi kakšna tovrstna triperesna mučeniška deteljica. Dolsko združenje je tudi dokaz, da smo pod kožo enako krvavi vsi. Tudi znani obrazi, ne le navadni smrtniki. Nekaj znanih Slovencev vedri tudi med copatarji. Nekdanji poslanec Ivan Hršak, novinar Marko Planinc in legendarni toti Štajerc, častni član Vinko Šimek.
Medse sicer dolski copatarji sprejmejo vsakega sotrpina, a le pod pogojem, da je res mučenik. »Edino star mora biti najmanj 18 let, kakšnih drugih ovir za priključitev ni,« pravi Ivan Hršak. Vsak novinec postane pripravnik za najmanj eno leto. Njegovo članstvo mora predlagati aktivni član, ki postane zelencu tudi mentor in pripravnika usposablja za izpit na občnem zboru. Na uradnem sprejemnem krstu namreč kandidata čaka ustni zagovor. Vprašanja postavljajo člani komisije, med katerimi so copatarski župnik, člani za posvetni del, zraven pa je tudi botra. Prav botra jih pripravniku naloži po zadnji plati s kuhalnico.
Za hrbti okupatork pojejo
Mentor pa mora za vsak napačen pripravnikov odgovor na ustnem izpitu v blagajno prispevati določen znesek za pomoč pri nadaljnjem delovanju društva. Pripravniški običaj je v praksi že vsa leta obstoja, so se pa stvari seveda z leti spreminjale. »Bodoči član je moral biti obvezno poročen, danes smo to obveznost malo zrahljali, saj veliko parov živi na koruzi. Včasih so bili prijemi za včlanitev težji in strožji. Vsekakor pa mora pripravnik imeti težave v zakonu ali na koruzi, da lahko pristopi k društvu. In tega pogoja seveda ni težko izpolniti. Partnerice, copatarji jim za hrbtom pravimo tudi okupatorke, v sodobnih časih vse bolj maltretirajo svoje boljše polovice, zato so ti primorani poiskati 'strokovno' pomoč, nasvete in družbo,« se pošali Hršak.
Dolski copatarji niso kar tako. Mučeniki gor ali dol – imajo tudi svoj prapor in celo uradno himno. To je pesem Sem se oženil, se kesam za svoj preljubi ledik stan. Ideja zanjo je nastala spontano med člani že pred mnogimi leti. »To je naša himna še danes. V en glas jo zapojemo na začetku vsakega dogodka in druženja, od občnega zbora do piknika, prednovoletnega srečanja in podobnega. Poleg uradne himne imamo tudi svojo pesem, ki prikazuje resnico o vsakdanjem življenju copatarjev. Idejo in pobudo zanjo sva dala s prejšnjim dolgoletnim predsednikom Antonom Pustom,« je razložil Ivan Hršak. Docela neverjetno pa je, da je prapor društva nastal izpod ženskih rok! Sami še danes ne morejo dojeti, da je res, a je. Prvotni se je skozi desetletja izrabil in pred dvema letoma so novega zanje izdelale članice sekcije Mrežice Društva upokojencev Dol pri Hrastniku.
Eno najbolj vročih, če ne kar najbolj vroče vprašanje, ki ga človek lahko postavi copatarjem, je, ali so kdaj podali kakšno idejo, da bi nastalo tudi nasprotno društvo žensk. »Bog ne daj! Saj nismo nori. To bi bil smrtni greh, haha. Že kot neorganizirane ženske so preveč nevarne za partnerje. Nekaj časa smo imeli celo pisne dovolilnice za naše izhode,« se zasmeje Hršak. Nekoč so dobili idejo, da organizirajo maškarado s pokopom Pusta. Tako malo za šalo. Iz prvotne šale je nastala največja krajevna prireditev, pustni karneval, ki pa je pred leti žal zamrl zaradi vse bolj obsežne in zapletene birokracije ter ne prav lahke organizacije.
Imajo tudi vice
Veliko anekdot in pripetljajev je bilo v zgodovini. Kadar so na kupu samo sotrpini, kot si v društvenem jeziku pravijo copatarji, gre za zabavne dogodke. »Enemu od preteklih predsednikov se je zgodilo nekaj skoraj nepredstavljivega. Brez njegove vednosti je drug član organiziral izlet, pri čemer takratni predsednik ni šel zraven, saj zanj sploh ni vedel. To je bila prava copatarska potegavščina,« pripoveduje Hršak eno od njih. Veliko anekdot se prenaša ustno, marsikatera se je skozi čas tudi pozabila. Se pa mučeniki lahko pohvalijo s kar nekaj vici, ki krožijo o njih.
Ali so ti plod okupatork, ni znano, je pa povsem možno. Eden, denimo, pravi, da je copatar po obisku dolskih gostiln proti jutru prišel domov in pogumno ogovoril ženo, kaj bo naredila za pojesti. Ta mu je odvrnila, da ne ve, kaj bo jedel, bo pa na trboveljski urgenci. Spet drugi govori o copatarju z razbito glavo, ki ob cerkvi sreča sotrpina. Kaj pa se je tebi zgodilo? Padel sem po stopnicah. In ga drugi potreplja po ramenu, rekoč, ja, saj te razumem, tudi jaz imam takšno ženo. Enkrat so obravnavali celo pritožbo žene enega od članov, da jo njen copatar čisto premalo objema okoli vratu. Pravzaprav le takrat, ko zapelje avto vzvratno. Zadevo so uredili, a je to še dandanes skrivnost. »Zaradi varstva osebnih podatkov,« v smehu namigne Hršak.
Trpljenje gor ali dol, združenje je za copatarje vsa ta leta uteha in kotiček, kamor se lahko zatečejo. Že dolgo se ne ozirajo več na to, kaj pravijo drugi, izven njihovih vrst. Še najmanj mladi. »Mi vsakogar pozdravimo s: 'Potrp!' In ne le vse copatarje, tudi tiste, ki mislijo, da to niso,« o svojem šaljivem in zabavnem društvu še doda Ivan Hršak.
