Na Trubarjevi cesti v Ljubljani smo najprej obiskali Center Rog in v njem Lab za nakit, kjer so pod spretnimi prsti mladih oblikovalk nastajali obeski in drug nakit. V delavnico smo stopili z napačnimi pričakovanji. Predstavljali smo si laboratorijsko bel prostor in mojstre v belih rokavicah, prišli pa smo med žage, pile, vrtalne, rezalne in polirne stroje, različne svedre, kladiva, pincete in klešče. Ob mizi so bile plinske jeklenke, na mizi gorilniki, dekleta pa črnih rok. Preden se nakit zalesketa na roki, ušesu ali kje drugje, mora najprej izživeti svoj umazani začetek.
Študentka drugega letnika oblikovanja tekstilij in oblačil na Naravoslovnotehniški fakulteti Jerca Perne je iz drevesnega lubja in kovine izdelovala obesek. Šivalni stroj je zamenjala za žago in pilo. »Nakit izdelujemo v okviru izbirnega predmeta. Dobili smo nalogo, da ga ustvarimo iz povsem običajnih stvari, ki jih najdemo doma ali v naravi. Najprej je bila ideja, nato skica, sledil je prototip in zdaj je na vrsti izvedba,« je razložila in dodala, da je nakit zanjo način izražanja. »Rada imam 'odbit' nakit, ki pritegne pozornost, doma imam denimo ogrlico iz starega jedilnega pribora. Sicer pa je moj izbor nakita odvisen od priložnosti. Če grem v klub, si bom nadela nekaj opaznejšega, za vsak dan nekaj bolj minimalističnega, kot gostja na poroki kaj elegantnejšega,« je pripovedovala med piljenjem in ovrgla prepričanje, da mladi danes nimajo več odnosa do ročno izdelanega nakita.
Zlato za hude čase
Z žago in kosom medenine se je na drugi strani delovne mize trudila Tara Mišković. Z zadovoljstvom je pogledala v svoje črne roke. »To pomeni, da imamo res stik z materialom. Danes se ljudje ne upamo več umazati, a jaz v tem vidim lepoto. Od nekdaj sem si želela oblikovati nakit, kot otrok sem občudovala babičino zbirko,« je nadaljevala. Na roki je nosila prababičin poročni prstan in tudi sicer nosi zgolj nakit iz družinske dediščine. »Izhajam iz Srbije, kjer je nakit pomembna stvar, ženske so tam zlato hranile za hude čase, za vsak primer. Zelo so pazile nanj, in ko je prišla priložnost, so ga poklonile naprej svojim hčeram. Vsi prelomni trenutki v življenju so bili pospremljeni z zlatom. Sama nosim mamin obesek v obliki violinskega ključa, ki ga je dobila v dar, ko je šla prvič v glasbeno šolo. Prek nakita si v družini delimo lepe spomine in ohranjamo stik s koreninami,« je predstavila njeno zgodbo.
Kiari Pajić se zdi nakit odlično sredstvo za izražanje lastnega sloga in tudi prepričanj. »Lahko je zelo političen, z nakitom včasih lahko poveš več kot z besedami,« je poudarila. Želi si postati oblikovalka nakita, a ker v Sloveniji ni več šole za zlatarje in oblikovalce nakita, izkušnje nabira po ovinkih. Takšne delavnice v Labu za nakit so dober začetek. V obesek je poskušala ujeti kos stekla. »Tema tega semestra na fakulteti je razpadanje. Za inspiracijo sem vzela razbito steklo, ki me je spremljalo vso mladost. Odraščala sem v Sarajevu, kjer je povsod na kupe razbitega stekla, od oken, steklenic … Osebno zgodbo želim pripeljati v nakit,« je dejala.
Da so za nakitom vedno zgodbe in da ima ta velikokrat večjo simbolno in čustveno vrednost od materialne, sta nam v sosednjem prostoru potrdila tudi profesionalna oblikovalca nakita Sanda Vidmar in Peter Dragolič. Studio za oblikovanje nakita Juvelirij, kjer poleg njiju ustvarja še Kristina Drnovšek, ni klasična zlatarna, ampak čisto prava delavnica, kjer lahko stranke iz prve roke izvedo, kdo stoji za nakitom in kako ta nastane. »Ko poliramo, smo črni kot mehaniki. Pa hrupno je pogosto. Večkrat se porežemo, poškodujemo se med vrtanjem, kakšna fina žagica se kdaj zapiči v prst,« se je posmejal Peter, zlatar stare šole, ki je še imel priložnost obiskovati zlatarsko šolo v Celju. Osrednji del njegove delovne mize je nekakšen lesen nos, zlatarji mu pravijo fajlnadl, ob katerega upre material, da ga lažje oblikuje.
Sanda, ki najraje izdeluje nakit iz srebra, ga je dopolnila, da je natančnost začetna in končna faza izdelovanja nakita, vmes pa marsikdaj tudi naporno fizično delo. Pojasnila je, da je njihov posel tek na dolge proge. »Izdelek sicer lahko narediš precej hitro, a zelo hitro tudi ugotoviš, da to ni dovolj. Vložiti je treba veliko dela, časa, znanja, narediti veliko napak, preden izpod rok pride res kakovosten izdelek.« K sreči zlatarji ponesrečene poskuse lahko pretopijo in začnejo znova. Z nakitom rada eksperimentira, rada ima, da se stvari malce drugače nosijo. V dokaz pokaže uhane, ki se jih natakne na zgornji del uhlja.
Včasih je navadno steklo vredno več od diamanta
Ko je beseda nanesla na vrednost nakita, sta bila enotna: največ vreden nakit ni tisti, ki veliko stane, ampak tisti, ki nekomu največ pomeni in ima za seboj zgodbo. Šteje, kdo ga je podaril, ob kakšni priložnosti ali s kakšnim namenom. Največkrat so v ozadju ljubezenske zgodbe ali zgodbe naklonjenosti. Sogovornica se spomni tudi stranke, ki je naročila prstan, ki je v sebi nosil opravičilo. Peter se spomni prstana, v katerega je vdelal skupno pot mladega para: kamenček izpred šole, kjer sta se spoznala, kamenček iz New Yorka, krempelj njunega psa … Spomni se želje stranke, ki si je namesto dragega kamna zaželela navadno »ničvredno« steklo svoje stare mame. Pomenilo ji je več kot vsi diamanti. Pravkar sta dobila v predelavo počen prstan s kamnom, ki nima kakšne posebne vrednosti. A stranka ga je kupila, ko je bila stara 18 let, in tako bo kamenček postal obesek za na verižico. »Nakit so zgodbe. Zato mora zlatar, preden kar koli predlaga ali ponudi, najprej dobro poslušati,« je povzel Dragolič.
Na moder žamet je stresel koščke zlata, najmehkejše kovine, ki se najlepše obdeluje. Bilo je čisto 24-karatno zlato. Mimo pričakovanj, da je čisto zlato najbolj trdo, se nam je pod prsti tanka ploščica z lahkoto upogibala. Zlatar je pojasnil, da so včasih čistost zlata preverjali z zobmi. Bolj ko se je na ploščici poznal odtis zoba, čistejše je bilo. Zlatarji zato nakita nikoli ne izdelujejo iz čistega zlata, ker bi bil sicer slabo obstojen. Učvrstijo ga s primesmi, dodajajo mu baker, srebro, nikelj in nekatere druge kovine. V 14-karatnem, najpogosteje uporabljenem zlatu za nakit, je na primer samo še 58,5 odstotka zlata.
Ker delata z dragimi materiali, vsak konec delovnega dne skrbno pometeta tla. Noben opilek ne gre v smeti. »Vse se pobere. Tudi po tleh, ko pometamo, poberemo košček po košček,« je prikimala Sanda. Ko je dal Peter nazadnje pretopiti opilke, ki so se mu nabrali v zadnjem letu, se je nabralo za dobro unčo čistega zlata.
Nakit kot zdravilo
Če se je nekoč nakit kupovalo za krste, obhajila, birme in druge podobne priložnosti, danes ta trend upada. Tudi za valentinovo in za materinski dan ročno izdelan nakit ni prva izbira. Njune stranke nakit največkrat kupujejo kot darilo za rojstne dneve, predvsem ko gre za okrogle obletnice, so stranke pripravljene za darilo odšteti nekoliko več. Marsikdaj pa skozi njihova vrata stopijo stranke, ki nakit podarijo sebi. »Pridejo, ko se jim v življenju nekaj zgodi, ko čutijo, da si morajo nekaj privoščiti. Morda je za njimi lepo obdobje, morda se jim je zgodilo kaj slabega. Kos nakita je v tistem trenutku lahko za spomin, lahko pa za spodbudo,« je razložila sogovornica. Čeprav se ne moreta primerjati z zdravniki in reševalci, se jima vseeno zdi, da včasih tudi njun nakit deluje zdravilno.
