Mislite, da so metuljčki v trebuhu rezervirani za najstnike in da se prava ljubezen zgodi samo enkrat? Katja Škrabar, agentka za ljubezen, pravi, da nikoli ni prepozno za nove sončne vzhode in prve poljube. Potrebno je le malce poguma, ščepec prave strategije in pripravljenost, da skočite v vodo – ne glede na to, ali znate plavati.
Nekoč je veljalo, da se življenje po petdesetem umiri. Otroci so odrasli, kariera je na vrhuncu ali pa se počasi zaključuje. In iskanje partnerja? Ah, to je za mlade. Če se ni zgodilo do tridesetega, si pač zamudil vlak. V Nedeljskem dnevniku so se včasih živahno izmenjevali ženitni oglasi, danes jih je precej manj. Časi so se korenito spremenili. Živimo dlje, smo bolj aktivni in, kar je najpomembneje, končno smo si dovolili priznati, česa si zares želimo. In mnogi si želijo partnerstva – ne zato, ker bi nekoga potrebovali, ampak ker si ga preprosto želijo.
Tu na sceno vstopi Katja Škrabar, ki si je nadela zgovoren naziv »agentka za ljubezen«. Njena misija ni zgolj spajanje osamljenih src, temveč opogumljanje ljudi, predvsem tistih v zrelih letih, da ponovno odkrijejo sebe in se aktivno podajo na pot iskanja partnerja. »Povpraševanje v tej starostni skupini narašča,« pojasnjuje. »Življenje je drugačno, kot je bilo. Ljudje si danes upajo prekiniti zveze, v katerih niso srečni, in si dovolijo poiskati nekaj novega, nekaj več.« Včasih je veljalo, da se pri določenih letih pač »potrpi«, danes pa se zavedamo, da imamo pred seboj morda še desetletja življenja, in ni razloga, da bi jih preživeli v slabih odnosih.
Kdo sem in kaj si želim?
Preden se sploh podamo v iskanje partnerja, je treba opraviti domačo nalogo. Kako to naredimo, si lahko preberemo v njenem priročniku 10 korakov do gospoda Pravega.
Kot poudarja Škrabarjeva, je najpomembnejše, da se pogovorimo sami s seboj. »Cilj je, da oseba najprej resnično sebi prizna, česa si v resnici želi, kakšnega odnosa si želi in ali si sploh želi vstopiti v neki novi odnos.« To ni več iskanje partnerja za ustvarjanje družine ali izpolnjevanje družbenih pričakovanj. Gre za iskanje sopotnika, ki bo obogatil življenje, ki smo si ga do zdaj že zgradili.
A ravno tu se pogosto zatakne. S seboj nosimo cel kovček prtljage – pretekle izkušnje, razočaranja in strahove. V praksi se Škrabarjeva srečuje z dvema skrajnostma. Na eni strani so tisti, ki pridejo z natančno izdelanim seznamom lastnosti, ki jih mora imeti idealni partner. A takšen seznam je pogosto le obrambni mehanizem. »Te meje so namenoma postavljene tako visoko, da jih nihče ne more doseči,« razlaga Škrabarjeva. Gre za podzavesten strah pred ponovno ranjenostjo – če idealnega kandidata ni, potem tudi ne moreš biti znova prizadet. Na drugi strani pa je skrajnost, ko se ljudem zdi, da so že tako stari, »da je treba prvega, ki pride, 'zagrabiti', potem ga bomo pa že spremenili«. Najti zdravo ravnovesje med tema poloma je umetnost, ki zahteva čas. »Nekatere gospe so potrebovale leto dni, da so meje s stropa spustile na realna tla in ugotovile, kaj si v resnici želijo in na kaj so pripravljene pristati.«
Od spletnih zmenkov
do piknika v živo
Včasih so bile priložnosti za spoznavanje plesi, veselice in druženja. Danes je teh dogodkov, sploh za starejšo generacijo, precej manj. Ogromno zmenkov se je preselilo na splet, kar za generacijo, ki ni odrasla s pametnimi telefoni, predstavlja poseben izziv. A Katja Škrabar poudarja, da je splet lahko odličen poligon za spoznavanje – ne toliko drugih kot samega sebe. »Tam si končno lahko dovoliš biti to, kar si. Lahko koga blokiraš, kar je v živo težje narediti. Soočiš se z zavrnitvami in v kratkem času doživiš kup situacij, ki te gradijo,« pojasnjuje. Seveda pa internet prinaša tudi pasti, zato je »opismenjevanje« o spletnem obnašanju nujno.
Ker pa virtualni svet ni za vsakogar in ker je osebni stik nenadomestljiv, agentka za ljubezen organizira vrsto dogodkov v živo. Hitri zmenki, plesi, pikniki, pohodi in druženja so priložnosti, kjer se srečajo ljudje z isto željo. »Bistveno je, da so na teh dogodkih vsi sami. Odpade preverjanje, ali je oseba, ki ti je všeč, že oddana,« pravi. Na hitrih zmenkih imajo udeleženci šest minut, da naredijo vtis in presodijo, ali si z nekom želijo še na kavo. Škrabarjeva v šali demonstrira, kako hitro je lahko konec: »Jaz imam štiri mačke in psa. To moram takoj povedati. Ko sem to omenila gospodu na demonstraciji, je vzel telefon in mi pokazal sliko sebe, popolnoma zabuhlega od alergije na mačke. In tako se je najin zmenek končal.«
A ni vse le v iskanju partnerja. Na teh dogodkih se stkejo tudi nova prijateljstva. »Ne samo da so se gospodje povezali, tudi gospe hodijo zdaj skupaj v hribe,« navdušeno pripoveduje. Gre za širjenje socialne mreže, kar je samo po sebi neprecenljivo.
Sreča je v kakovostnih odnosih
Iskanje partnerja v zrelih letih ni več iskanje druge polovice, ki te bo dopolnila. »Do teh let smo se že morali nekako realizirati,« poudarja Škrabarjeva. Ena najdaljših študij o sreči, slovita harvardska študija, ki poteka že od leta 1938, je pokazala, da so za dolgoročno srečo in zdravje ključni kakovostni in topli odnosi. Ljudje, ki so bolj povezani z družino, prijatelji in skupnostjo, so srečnejši, bolj zdravi in živijo dlje. »Izbrati pravega partnerja je življenjska misija,« pravi sogovornica. Zato je ključno, da si iskreno priznamo, kakšen odnos si želimo. Morda ni več cilj poroka in skupno življenje, ampak druženje enkrat tedensko ali mesečno. Bistveno je, da ne vstopamo v odnose z napačnim prepričanjem – na primer, da bomo morali skrbeti za »starega dedca«. »Izberi si partnerja, ki bo pritiskal na tvoje pozitivne lastnosti, da boš ti zrasel in bolje živel, ne pa nekoga, ki bo kopal po tvojih ranah,« odločno svetuje. Življenje je prekratko, da bi desetletja predelovali travme v odnosu, ki nas ne osrečuje.
In kaj sporoča vsem, ki oklevajo, ker jih je strah? »Skočite v vodo! Stoodstotno se predajte in bodite prepričani, da boste splavali,« strastno zaključi. »Če se ne prepustite, se ne odpovedujete le morebitnemu razočaranju, ampak tudi vsem lepim stvarem, ki vas čakajo: novim sončnim vzhodom s partnerjem ali partnerico, novim prvim poljubom in novim srečanjem.« Konec koncev, kot je ugotovila gospa, ki se ji je pri šestdesetih zdelo prepozno za ločitev: živeli boste še dvajset ali trideset let. In to je več kot dovolj časa za novo poglavje. Tudi ljubezensko.
