Connor McDavid je po mnenju večine poznavalcev v zadnjih letih najboljši hokejist na svetu. Trikrat je bil izbran za najboljšega igralca ameriško-kanadske hokejske lige NHL (Hartovo trofejo za MVP redne sezone je prejel v letih 2017, 2021 in 2023, kot edini poleg Wayna Gretzkyja celo z maksimalnim številom glasov), šestkrat je bil najboljši strelec te lige (trofejo Arta Rossa je osvojil v letih 2017, 2018, 2021, 2022, 2023 in 2026), leta 2024 najboljši igralec končnice, letos pa je bil izbran tudi za najboljšega igralca olimpijskih iger v Milanu. A kljub vsem naštetim dosežkom bo 29-letni Kanadčan tudi po letošnji sezoni očitno zelo razočaran.
Ne mara porazov
Njegovo moštvo Edmonton Oilers je namreč le še poraz oddaljeno od izpada iz prvega kroga končnice, saj so racmani iz Anaheima na dan, ko je Anže Kopitar s porazom kraljev proti Koloradu zaključil svojo veličastno kariero, povedli s 3:1 in bodo ta teden na domačem igrišču lovili uvrstitev v drugi krog. Potem ko so se lani in predlani naftarji iz Edmontona uvrstili v finale Stanleyjevega pokala in tam obakrat klonili proti panterjem s Floride (na poti do finala so v prvem krogu obakrat izločili Kopitarjeve kralje), se je McDavid nadejal, da jim bo v tretje vendarle uspelo. A se je tokrat zapletlo že v prvem krogu. Kako zelo hrepeni po svojem prvem naslovu prvaka in kako zelo ga bolijo porazi, je pokazal že predlani, ko so ga kljub porazu na odločilni sedmi tekmi izbrali za najboljšega igralca končnice in mu želeli na ledu podeliti temu namenjen pokal Conna Smytha. »Niti za milijon dolarjev ga tedaj ne bi prevzel,« je kasneje povedal McDavid, ki je raje ostal v slačilnici, kjer je s soigralci skušal preboleti razočaranje in stresti jezo po porazu. Nič ga ni omehčal niti podatek, da je postal šele šesti hokejist v zgodovini lige NHL, ki so ga izbrali za najboljšega igralca končnice kljub porazu v finalu.
Podobno grenki občutki so ga prevevali na letošnjih olimpijskih igrah, ko mu naziv najboljšega igralca turnirja in nov točkovni rekord kakšnega igralca iz NHL doslej na olimpijskih igrah nikakor nista odtehtala bolečine po finalnem porazu proti Američanom. Tudi tedaj ni mogel skriti silnega razočaranja, saj za Kanado, ki je kljub poškodbi Sydneyja Crosbyja veljala za favoritinjo, še posebej rad nastopa, olimpijskih iger pa se je še zlasti veselil, saj so bile njegove prve sploh. Za olimpijske igre leta 2014 v Sočiju, ko so hokejisti iz NHL pred letošnjim letom zadnjič nastopili, je bil še premlad, za naslednje leta 2018 v Pjongčangu lige NHL sploh niso prekinili, leta 2022 pa so svojim hokejistom v Peking prepovedali odpotovati zaradi epidemije kovida. »Olimpijske igre so moje sanje še iz otroštva, zdaj pa so bile poteptane malo pred uresničitvijo,« je bil ogorčen McDavid, ki mu je letos uspelo izpolniti vsaj sanje o nastopu. A razočaranja po porazu ni skrival: »Dobro smo igrali, dovolj dobro, da bi lahko zmagali, a njihov golman je branil neverjetno. Celotna izkušnja na mojih prvih olimpijskih igrah je bila lepa in zapomnil si jo bom za vselej, a ne morem se slepiti in zanikati, da sem razočaran.« Dodatno ga seveda boli, da se za razliko od mnogih drugih velikih igralcev in vzornikov, kakršen je Crosby, še vedno ne more pohvaliti z osvojitvijo Stanleyjevega pokala ali zlate medalje na olimpijskih igrah, zaradi česar ga nekateri že zbadajo.
Je pa zlato osvojil vsaj na svojem prvem svetovnem prvenstvu leta 2016 v Moskvi, česar se vselej rad spomni. »To je bilo zadnjič, da sem kaj osvojil in to lahko proslavljal. Igranje za Kanado mi pomeni največ, s kanadskim dresom so povezani moji najlepši spomnili, tudi iz časov, ko sem kot otrok le navijal za najboljše kanadske hokejiste.«
Manjka le ekipni dosežek
McDavid je sicer že kot otrok veljal za čudežnega dečka kanadskega hokeja, zato je vajen zmag in občudovanja že od malega. Hokej sta rekreativno igrala tako mama kot oče, ki je bil njegov prvi trener. Hokej je začel igrati že pri treh letih in med 15. in 18. letom pobral vse možne posamične nagrade v kanadski mladinski ligi, v kateri je kot posebna izjema lahko zaigral že pred 16. letom. A ekipno zmagoslavje se mu je izmuznilo tudi tam, čeprav je svoje sprva najslabše moštvo sčasoma pripeljal do končnic in vse do finala. Na naboru za ligo NHL leta 2015 so ga kajpak izbrali kot prvega, a zaradi slabih rezultatov Edmontona in poškodbe je bil na koncu sezone šele tretji v izboru za novinca leta. Že v naslednji sezoni je s sto doseženimi točkami (30 golov in 70 podaj) postal najboljši strelec lige kot najmlajši po devet let starejšem Crosbyju, njegovi dosežki pa so se nato le še stopnjevali. V dosedanjih 11 rednih sezonah je dosegel nič manj kot 1220 točk (409 golov in 811 podaj, kar ga za zdaj uvršča na 47. mesto vseh časov). Zgolj za primerjavo: naš sveže upokojen zvezdnik Kopitar, ki mu McDavid zavida zlasti dva naslova prvakov, je na 38. mestu s 1316 točkami (452 golov in 864 podaj), ki jih je zbral v 20 sezonah.
»V ligi NHL sem že 11 let. Seveda razmišljam o svoji zapuščini. Želim si, da bi se me spominjali kot zmagovalca. Ampak ne kjerkoli. Tu, v Edmontonu. Nekateri pravijo, da smo nesrečna ekipa. A verjamem v to ekipo. Če ne bi, ne bi podpisal podaljšanja pogodbe. Ker če sem lahko za trenutek iskren, si želim spet nekje zmagati,« je še pred začetkom končnice povedal McDavid, ki pa mu tudi samemu ne gre po načrtih, saj je proti Anaheimu na prvih štirih tekmah dosegel le gol in dve podaji. Ni še jasno, ali se jim morda v zadnjem hipu le uspe izvleči iz brezna, jasno je le, da bo v nasprotnem primeru McDavid najbolj trpel in da si bo še bolj prizadeval znova doseči svoj cilj.
»Že kot otrok, ko sva z bratom šla naravnost iz šole k zaledenelemu ribniku ali pa se po stanovanju vozila z rolerji, sem vedel, da želim postati najboljši hokejist. Vedel sem, da v hokeju to pomeni, da moraš zmagati. Ker vem, kaj pomeni, če ne zmagaš. Spominjam se, kako sem se pri 12 letih očetu zjokal na rami, ko sem po 50 zmagah prvič izgubil. Spomnim se bolečine ob porazu, ki je bila močnejša od veselja ob zmagi. S tem se še vedno borim. Ko izgubimo tekmo, me to zelo boli. Trener mi vedno govori, naj se sprostim, a tega ne poslušam, kot bi morda moral. Del mene čuti, da se ne bi smel sprostiti, dokler ne zmagamo. Še vedno se mi para srce zaradi porazov v finalu. Ampak edina možnost je, da to uporabiš kot gorivo in se naslednji dan pojaviš na drsališču odločen, da boš boljši. In tega si želim in sploh ne potrebujem odmora. Morda se komu zdim kot robot, a zame je hokej igra, ki jo obožujem,« je svojo filozofijo razkril najboljši hokejist brez naslova prvaka.
