Spoštovane bralke, dragi bralci, naš literarni natečaj Zgodba Nedeljskega se je končal in komisija je imela kar obilo dela, da je vse prispevke prebrala in jih razvrstila. Pravzaprav smo vam vsem hvaležni, da ste se odzvali našemu vabilu in nam poslali svoje prispevke.
Tako kot lani smo tudi letos prejeli več kot dvesto vaših zgodb in znova ste dokazali, da se v marsikom skriva obetavna pisateljska žilica. V vsaki številki Nedeljskega dnevnika predstavimo po eno od izbranih zgodb.
– Napačni Janša (avtor Miklós Cseszneky)
– Nedokončano delo (avtorica Tjaša Hrovat)
– Palček in rdeče superge (avtorica Petra Guna)
– Rejenec (avtor Franjo Frančič)
– Soba 115 (Simona Koder)
– Čaj (Manca Bizjak)
– Ljudska modrost trden je most (Martin Kavčič).
– Neošiljene barvice (Edo Krnić)
– Dve fotografiji, ena vojna (Alenka Leskovšek)
– Kaj, če nikoli ne najdeš ljubezni (Aleš Ferenc)
– Palček in rdeče superge (avtorica Petra Guna)
– Rejenec (avtor Franjo Frančič)
– Soba 115 (Simona Koder)
– Čaj (Manca Bizjak)
– Ljudska modrost trden je most (Martin Kavčič).
– Neošiljene barvice (Edo Krnić)
– Dve fotografiji, ena vojna (Alenka Leskovšek)
– Kaj, če nikoli ne najdeš ljubezni (Aleš Ferenc)
– Mala črna pocestnica (Tavi Šifrer)
– Pravi trenutek (Gaja Grajan)
– Hostesa (Bojana Dragoš)
– Weorep oprw (Sonja Koranter)
– Pariz (Nataša Bauman)
– Stopinje v snegu (Barbara Kopač)
– Seksologija (Sanja)
Tokrat objavljamo zgodbo, ki jo je napisala Magdalena.
***
Ljubezen po pomoti
Stopil je čez nizek leseni prag in za trenutek obstal. Oči so se mu počasi privajale zatohli temi koče. V prostoru je dišalo po dimu, po starem lesu, po posušenih gobah in po stari juhi, ki je očitno že več dni vrela nekje nad ognjiščem. Stene so bile črne od saj. Nekje v kotu je tiho kapljala voda. Previdno se je ozrl po prostoru in prisluhnil. Tišino je prekinjalo le mirno dihanje deklice. Zagledal jo je, zavito v volneno odejo, izpod katere so ji moleli razmršeni svetli lasje. Obraz je imela bled, vendar miren. »Spi,« se je oddahnil in si popravil prevelik klobuk, ki mu je silil na oči.
Na policah je zagledal lončke, vrečke, stekleničke, popisane papirčke in zvitke. Na stekleničkah so viseli listki. Na nekaterih je bilo čitljivo napisano, kaj je v njih, na drugih pa so bili le čudni znaki, narisani s tresočo roko. »Kopriva … kamilica … bezeg … aha!« je preletel napise in eno od stekleničk spravil v žep.
Na ogenj je pristavil črn kotliček z vodo. Iz žepa je potegnil telefon, podrsal po ekranu in poiskal seznam zelišč za čaj s posebnim namenom. Odložil je telefon. S police je vzel platnene vrečke. Iz vsake je v vrelo vodo stresel peščico posušenih zelišč.
Deklica je zakašljala. Še malo spi, jo je prosil v mislih. Obrnila se je na drugo stran in spala naprej. Z leseno žlico je hitro pomešal čaj. Suhi listi so se omočili in potonili. Iz lonca se je začel širiti dražeč vonj. Fant je nagubal nos in zadržal dih. Hitro je vzel zajemalko, tekočino odcedil in jo nalil v čutaro. V grlu ga je žgečkalo. Odprl je usta, da bi zakašljal, a ga je presenetil glas harmonike. Nekdo v gozdu igra valček? se je začudil. Pogledal je proti oknu. Zvok se je približeval med drevesi. Smreke so se rahlo pozibavale v večernem vetru, meglica pa se je začela plaziti čez travnik.
Deklica je odprla oči. »Kdo je?« je zaspano vprašala.
Fant je sunkovito pograbil čutaro in stekel iz koče. Čez travnik je tekel tako hitro, da mu je skoraj odletel klobuk. Rosa mu je škropila po hlačah. Pri košatem bukovem drevesu se je ustavil. Pod njim je na hrbtu ležala obilna ženska, z odprtimi usti in razmršenimi sivimi lasmi, prepredenimi s posušenimi listi z drevesa.
»Dobro sem jo zadel med oči,« je zadovoljno zamrmral. »Še vedno je omamljena,« se je oddahnil. Pokleknil je k njej. V odprta usta ji je nalil čaj. Nekaj tekočine ji je steklo po bradi, ostalo pa je pogoltnila z glasnim cmokanjem. Pretegnila se je in začudeno pogledala okoli sebe.
Odskočil je in se skril za drevo. Tedaj je harmonika zadonela čisto blizu. Iz gozda je stopil visok in rejen moški z debelimi brki in urejeno bradico. Njegov zelen telovnik je bil napet čez trebuh, škornji pa blatni do kolen. Navdušeno je igral harmoniko in se pozibaval v ritmu valčka.
Ženska na tleh se mu je široko nasmehnila. Moški ji je podal roko in ji pomagal vstati. Harmoniko je odložil na bližnji štor, iz žepa pa potegnil telefon. Podrsal je po zaslonu. Valček je zadonel še glasneje. Prijel jo je okoli bokov. Zavrtela sta se po travniku. Mah se je pod njunimi nogami mehko udiral, kresničke pa so jima švigale okoli glav kot plesne lučke.
Fant je pokukal izza debla in zmedeno mežikal.
»Saj to je … Bedanec?« Gledal je čudno predstavo in se spraševal, ali je Bedanec vstal od mrtvih in kdaj bo omagala Pehta.
Par se ni zmenil zanj. Plesala sta po travi, kot bi bila v veliki plesni dvorani in ne sredi divjega gozda. Kričala sta od navdušenja tako glasno, da so ptice panično odletele z dreves. Fant je stekel nazaj v hišo. »Greva! Takoj!« je rekel deklici.
»Kekec!« je vzkliknila in ga zgrabila za rokav.
Pri vratih se je ustavil in previdno pogledal ven. Nikjer nikogar. »Tu me počakaj,« je zašepetal.
Stekel je okoli hiše in zagledal Bedanca in Pehto pod drevesom. Ležala sta v travi. V ritmu valčka sta njuna telesa valovala kot eno. Izpuščala sta odrešujoče krike, kot bi odkrila nov pomen življenja. Fant je otrpnil. »Sveti Triglav …« Stekel je nazaj v hišo. »Mojca, hitro!« je pridušeno kriknil. Prijel jo je za roko in stekla sta iz koče v gozd. Veje so ju teple po obrazu, korenine so ju spotikale, sove pa so jezno hukale nad njima. Šele pri stari lovski preži je Kekec obstal in se sesedel v travo. Ves prepoten si je snel klobuk.
»Kje sem naredil napako?« je obupano vzdihnil. »Mi je napačno svetovala umetna inteligenca?«
Deklica je molčala.
»Pravzaprav … morda pa sploh ni napaka,« je nadaljeval. »Sedaj se bosta ukvarjala drug z drugim, nas pa pustila pri miru.« Potem pa ga je nenadoma prešinilo. Obraz mu je pobledel.
Mama in oče sta doma popila ostanek čaja, namenjen Pehti. Ves večer sta se smehljala drug drugemu kot zaljubljena golobčka, naslednje jutro pa odšla v toplice.
»Lahko bi bilo tudi precej huje,« je zamrmral in se stresel.
Mojca je počasi odprla usta. »In?« je vprašala.
Kekec je globoko vzdihnil. »In zdaj sem ugotovil, da sem zamenjal zelišča. Volčja češnja in španski bezeg sta si zelo podobna. Samo učinek je … malo, ne zelo drugačen.«
V daljavi je še vedno igrala harmonika. Pogledal je Mojco in se spomnil na stekleničko.
Potipal je po žepu. Steklenička je bila še tam. Oddahnil si je. »Pridi, Mojca. Usedi se na tla in nagni glavo nazaj.« Odstranil je plutovinasti zamašek in ji previdno kanil po eno kapljico tinkture v vsako oko. »Dobro. Sedaj lahko vstaneš,« je dodal.
Nekaj trenutkov je bilo tiho. Deklica je pomežiknila. Potem še enkrat. In še enkrat. Nenadoma je odprla usta. »Vidim!« je zavpila.
Kekec pa si je obrisal pot s čela in pogledal proti gozdu, kjer je še vedno odmevala harmonika. Nasmehnil se je. »Hvala Bogu, da sta mama in ata v toplicah in ne v krstah. Mojca ju bo vsaj lahko videla.«
