Na svetu vsako leto proizvedemo okoli 50 milijonov ton elektronskih odpadkov, ki so po količini zlata v resnici bogatejši kot naravna nahajališča. Medtem ko se donos v rudnikih običajno giblje med enim in petimi grami zlata na tono, je vsebnost te plemenite kovine v elektronskih odpadkih kar do 400 gramov na tono.
Odlagališča odsluženih elektronskih naprav so sicer res zlata jama, a veliko težavo predstavlja postopek ekstrakcije zlata. Tradicionalne metode recikliranja so namreč drage, energijsko potratne in pogosto strupene, saj vključujejo nevarne snovi, kot sta cianid in živo srebro.
Ključ je v sirotki
Švicarski raziskovalci z uglednega inštituta ETH Zürich so ubrali drugačno pot in razvili naraven način za pridobivanje zlata. Tehnologija temelji na osnovi beljakovin iz sirotke, stranskega produkta pri proizvodnji sira. Te beljakovine so preoblikovali v mikroskopske strukture, ki »vpijejo« ione v kovinski raztopini. Postopek se začne z raztapljanjem elektronskih komponent, nato pa beljakovinska vlakna selektivno izolirajo delce zlata. S segrevanjem se proizvedejo trdni drobci zlata s čistostjo 22 karatov.
S tem postopkom jim uspe iz 20 starih matičnih plošč pridobiti okoli 450 miligramov zlata. Poleg zlata je na podoben način mogoče rešiti tudi druge dragocene vire, kot so srebro, baker in paladij.
Ta tehnološki preskok prihaja v času, ko se fizično zlato potrjuje kot ena najprivlačnejših naložb. Ker so zaloge v naravi omejene, centralne banke pa nakupe povečujejo, postajajo elektronski odpadki strateško nahajališče prihodnosti.
