Vzgoja samozavestne in čustveno odporne deklice je mnogo več kot skrb za dobre šolske rezultate. Čeprav je izobrazba pomembna popotnica za prihodnost, se številnih veščin, ki jih bodo dekleta potrebovala v odraslem življenju, ni mogoče naučiti iz učbenikov. Samostojnost, kritično razmišljanje, pogum in sposobnost postavljanja zdravih meja so lastnosti, ki jih otroci razvijajo predvsem skozi vsakodnevne izkušnje, pogovore in zgled staršev.
Kot piše spletni portal YourTango, bi morali starši deklicam že od zgodnjega otroštva omogočati, da razmišljajo s svojo glavo, sprejemajo odločitve in se učijo iz lastnih napak. Namesto nenehnega usmerjanja in zaščite pred vsakim neuspehom je pomembno, da jim pokažejo zaupanje v njihove sposobnosti.
Ob tem strokovnjaki in avtorji, ki se ukvarjajo z vzgojo, izpostavljajo šest življenjskih veščin, ki lahko pomembno prispevajo k temu, da deklice odrastejo v samostojne, odločne in zadovoljne ženske.
1. Naučite jo razmišljati s svojo glavo in postavljati vprašanja
Deklice pogosto že od mladih nog poslušajo, da morajo biti pridne, ubogljive in prijazne. Toda pomembno je, da se naučijo tudi dvomiti, spraševati in izraziti nestrinjanje. Pravila namreč niso vedno pravična ali smiselna, slepo prilagajanje pričakovanjem drugih pa lahko pozneje postane ovira pri sprejemanju samostojnih odločitev.
Starši lahko kritično razmišljanje spodbujajo tako, da hčerko vključujejo v pogovore, ji dovolijo izraziti drugačno mnenje in jo učijo, kako svoje stališče zagovarjati spoštljivo, vendar odločno.
Deklica, ki se ne boji vprašati, zakaj nekaj velja, bo tudi kot odrasla lažje prepoznala krivice, predlagala spremembe in prevzemala pobudo. Pri tem ni cilj vzgojiti uporniške osebe, ki nasprotuje vsemu, temveč žensko, ki zna samostojno presojati in razmišljati.
2. Spodbujajte njeno samostojnost, tudi kadar ji ne uspe
Ena najdragocenejših popotnic za življenje je prepričanje, da smo sposobni sami reševati težave. Starši, ki otrokom zmeraj priskočijo na pomoč in namesto njih odstranijo vsako oviro, jim lahko nehote odvzamejo priložnost za razvijanje samozavesti.
Deklice je zato smiselno že zgodaj vključevati v vsakodnevna opravila in jim postopoma prepuščati več odgovornosti. Naj se naučijo ravnati z denarjem, načrtovati svoje obveznosti, poiskati informacije in reševati praktične težave.
Pozneje bodo prav tako pomembne veščine, kot so upravljanje osebnih financ, razumevanje pogodb, osnovna popravila in sprejemanje pomembnih življenjskih odločitev.
Samostojnost seveda ne pomeni, da nikoli ne smejo prositi za pomoč. Pomeni predvsem zavedanje, da imajo znanje in sposobnosti, s katerimi lahko vplivajo na svoje življenje. In prav občutek lastne sposobnosti je eden najmočnejših temeljev samozavesti.
3. Pokažite ji, da mnenje drugih ne določa njene vrednosti
Odraščanje v času družbenih omrežij prinaša dodatne pritiske. Deklice so vsakodnevno izpostavljene podobam popolnega telesa, brezhibnega obraza in navidezno idealnega življenja, zaradi katerih lahko začnejo svojo vrednost meriti s številom všečkov, komentarjev in odobravanjem drugih.
Zato je pomembno, da jih starši naučijo razlikovati med konstruktivno kritiko in nepotrebnim obsojanjem. Ni treba, da so vsem všeč, prav tako ni njihova naloga izpolnjevati pričakovanj okolice za vsako ceno.
Posebno pozornost velja nameniti tudi odnosu do telesa. Namesto da odrasli deklice nenehno hvalijo zaradi njihovega videza, naj poudarjajo njihov trud, ustvarjalnost, vztrajnost, prijaznost in pogum.
Pri tem ima veliko vlogo zgled. Če mati pogosto kritizira svoje telo ali se obremenjuje s tem, kaj si bodo mislili drugi, lahko hčerka takšne vzorce hitro prevzame. Veliko več kot besede zato šteje sporočilo, da človekova vrednost ni odvisna od zunanjega videza ali potrditve okolice.
4. Dovolite ji sprejemati odločitve in delati napake
Strah pred neuspehom lahko človeka ustavi še pred prvim korakom. Deklice, ki odraščajo s prepričanjem, da morajo biti vedno uspešne in da so napake nekaj slabega, se lahko pozneje izogibajo izzivom, pri katerih rezultat ni zagotovljen.
Starši jim lahko pomagajo tako, da neuspeh predstavijo kot normalen del učenja. Slaba ocena, neuspešen nastop ali napačna odločitev niso dokaz nesposobnosti, temveč priložnost za pridobivanje izkušenj.
Pomembno je, da deklicam dovolimo sprejemati starosti primerne odločitve in prevzemati odgovornost za njihove posledice. Tako se postopoma naučijo ocenjevati tveganja, prepoznavati svoje želje in zaupati lastni presoji.
Pogum namreč ne pomeni odsotnosti strahu. Pomeni, da se kljub negotovosti odločimo poskusiti. Prav takšna drža odpira vrata novim izkušnjam, ustvarjalnosti in osebnemu razvoju.
5. Naučite jo poslušati notranji občutek in postavljati meje
Deklice je pomembno naučiti, da imajo pravico reči ne, kadar jim nekaj ni prijetno ali se v določeni situaciji ne počutijo varne. Pri tem jim lahko pomaga tudi prepoznavanje lastnih občutkov in telesnih odzivov.
Včasih človek začuti nelagodje, še preden zna natančno pojasniti, kaj ga moti. Takšnih občutkov ni treba prezreti zgolj zato, ker drugi zatrjujejo, da je vse v redu. Hkrati pa je pomembno, da se deklice naučijo občutke povezovati z dejstvi in premišljeno presojo, saj intuicija ni vedno nezmotljiva.
Starši lahko to veščino razvijajo z odprtimi pogovori o prijateljstvu, odnosih, osebnem prostoru in spoštovanju. Deklica mora vedeti, da njena prijaznost ne pomeni dolžnosti, da vedno ugodi drugim.
Zdrave meje niso znamenje sebičnosti, temveč samospoštovanja. Kdor jih zna postaviti že v mladosti, bo tudi pozneje lažje prepoznal odnose in okoliščine, ki mu ne koristijo.
6. Naučite jo, da je bolje biti sama kot v slabem odnosu
Želja po pripadnosti je povsem naravna, še posebej v otroštvu in mladostništvu. Toda prav zaradi strahu pred osamljenostjo deklice včasih vztrajajo v prijateljstvih, v katerih niso spoštovane, ali se prilagajajo skupinam, ki od njih zahtevajo, da se odpovejo svojim vrednotam. Pomembno je, da se naučijo uživati tudi v lastni družbi. Samostojno preživljanje časa, razvijanje osebnih interesov in občutek zadovoljstva s seboj so dragoceni temelji za oblikovanje kakovostnih odnosov.
Starši jim lahko pomagajo razumeti, da prijateljstva in pozneje partnerski odnosi ne smejo temeljiti na strahu, poniževanju ali nenehnem dokazovanju lastne vrednosti. Bolje je imeti nekaj iskrenih prijateljev kot veliko površinskih odnosov, v katerih se človek ne počuti sprejetega. Prav tako ni treba vztrajati v odnosu samo zato, da ne bi bili sami.
Vzgoja močne hčerke tako ni projekt ustvarjanja popolne deklice, ki nikoli ne dvomi o sebi in nikoli ne naredi napake. Nasprotno: pomeni vzgojiti mlado žensko, ki si upa biti ranljiva, ki zna prositi za pomoč, se postaviti zase in sprejeti tudi lastne nepopolnosti.
