Ko je newyorški Metropolitanski muzej umetnosti (The Metropolitan Museum of Art) napovedal, da bo osrednja modna razstava prihodnje pomladi posvečena britanskemu modnemu oblikovalcu Johnu Gallianu, so bili odzivi pričakovano različni. Za nekatere gre za povsem zasluženo priznanje enemu največjih modnih ustvarjalcev zadnjih štirih desetletij, za druge pa za prezgodnjo rehabilitacijo človeka, ki je leta 2010 z antisemitskimi in rasističnimi izjavami pretresel svet mode ter za nekaj časa uničil lastno kariero.
Razstava z naslovom John Galliano: Horizons bo odprla vrata tradicionalno prvi ponedeljek v maju, ko bo New York znova gostil tudi znamenito Met Galo. Tokrat pa v ospredju ne bo le spektakel visoke mode, temveč tudi razmislek o tem, kako vrednotiti umetniške dosežke ustvarjalca, čigar osebna dejanja so povzročila globoke rane. V muzeju poudarjajo, da Gallianove preteklosti ne nameravajo zamolčati. Nasprotno – razstava bo raziskovala, kako razumeti njegov ustvarjalni opus ob hkratnem soočenju z njegovimi etičnimi spodrsljaji ter posledicami, ki so jih ti povzročili.
Od modnega genija do javnega padca
John Galliano je v devetdesetih letih veljal za enega najbolj vizionarskih modnih oblikovalcev svoje generacije. Po študiju na londonski šoli Central Saint Martins je hitro opozoril nase z izrazito gledališkimi modnimi predstavami, ki so združevale zgodovinske reference, ekstravaganco in izjemno krojaško znanje. Njegove modne revije so bile bolj podobne gledališkim predstavam kot klasičnim predstavitvam kolekcij. Modele je po modni brvi pošiljal kot zgodovinske junakinje, futuristična bitja ali skoraj religiozne figure, sam pa se je po zaključku revij občinstvu priklanjal oblečen v astronavta, gusarja ali matadorja.
Toda za bleščečo podobo so se skrivale resne osebne težave. V dokumentarnem filmu High & Low: John Galliano je pozneje odkrito spregovoril o dolgoletni odvisnosti od alkohola, kokaina in tablet. Zaradi izjemnega delovnega tempa, v katerem je moral ustvariti tudi več kot trideset kolekcij na leto, se je, kot je dejal sam, »počasi uničeval«. Vrhunec njegovega padca je prišel leta 2011, ko je v javnost prišel videoposnetek njegovega izbruha zaradi opitosti v pariškem lokalu. Takrat je med drugim izrekel zloglasni stavek »Obožujem Hitlerja« in žalil mimoidoče z antisemitskimi ter rasističnimi žaljivkami.
Posledice so hitro sledile. Dior ga je nemudoma odpustil, francosko sodišče ga je obsodilo zaradi javnega žaljenja na podlagi vere in narodnosti, številni dolgoletni sodelavci pa so se od njega javno distancirali.
Dolga pot nazaj v vrh modne industrije
Čeprav je bilo po njegovem padcu videti, da se v modni svet ne bo več vrnil, se je zgodilo drugače. Galliano je po zdravljenju zaradi odvisnosti začel intenzivno spoznavati zgodovino antisemitizma in holokavsta. Srečal se je z rabinom Barryjem Marcusom ter preživelimi iz koncentracijskih taborišč, večkrat pa je javno priznal svojo odgovornost in dejanja označil za »odvratna« ter »neopravičljiva«. Leta 2014 je dobil novo priložnost, ko ga je za kreativnega direktorja imenovala modna hiša Maison Margiela. Njegova vrnitev je bila precej drugačna od nekdanjega življenja. Izogibal se je medijski pozornosti, redko dajal intervjuje in več kot desetletje ostal trezen.
Njegovo ustvarjanje pa ni izgubilo moči. Kolekcije za Maison Margiela so med modnimi kritiki znova veljale za vrhunec kreativnosti. Posebej odmevna je bila predstavitev leta 2024, ki je zaradi inovativnega videza kože modelov in spektakularnih silhuet postala svetovna uspešnica na družbenih omrežjih. Gallianove arhivske kreacije danes ponovno nosijo zvezdnice, kot sta Zendaya in Margot Robbie, oblikovalec pa je podpisal tudi sodelovanje s špansko modno verigo Zara.
Veliko zaslug za njegovo vrnitev pripisujejo dolgoletni urednici ameriške izdaje revije Vogue Anni Wintour. Ta je Galliana podpirala že od začetkov njegove kariere in mu ostala zvesta tudi po škandalu. Ob napovedi razstave je dejala, da si »nihče bolj kot John Galliano ne zasluži razstave takšnega obsega«, hkrati pa je poudarila, da razstava njegove temne preteklosti ne bo skrivala, saj je tudi ta del zgodbe, ki ga je oblikovala.
Med umetnostjo, odgovornostjo in odpuščanjem
Prav to bo največji izziv prihajajoče razstave. Kustos Andrew Bolton napoveduje, da bo razstava že v uvodnem delu neposredno obravnavala Gallianove antisemitske izjave, njihov vpliv na njegovo življenje in vprašanje, kako danes razumeti njegovo delo. Pri pripravah so sodelovali tudi predstavniki judovske skupnosti in rabini, saj želi muzej občutljivo temo obravnavati odgovorno. To je še posebej pomembno v času, ko številne države zaznavajo porast antisemitizma in sovražnega govora.
Organizacije, ki se ukvarjajo z bojem proti antisemitizmu, opozarjajo, da razstava ne sme postati poskus olepševanja preteklosti. Po njihovem mnenju mora obiskovalcem jasno predstaviti škodo, ki jo je Galliano povzročil, hkrati pa omogočiti razmislek o tem, ali je iskreno kesanje lahko pot do druge priložnosti. Obenem bo razstava odprla tudi širše vprašanje, ki že desetletja spremlja svet umetnosti. Ali lahko občudujemo delo ustvarjalca, če obsojamo njegova dejanja? Podobne razprave so spremljale že razstave del Karla Lagerfelda, Coco Chanel ali francoskega slikarja Edgarja Degasa, katerih življenjepisi prav tako vsebujejo temna poglavja. Kritiki opozarjajo, da muzeji pogosto poudarijo umetniške dosežke, neprijetne dele življenjepisov pa potisnejo na rob.
Prav zato bodo oči modnega sveta prihodnjo pomlad uprte v New York. Razstava o Gallianu bo precej več kot pregled izjemnih modnih kreacij. Postala bo preizkus, ali lahko kulturne ustanove slavijo umetniško genialnost in hkrati jasno obsodijo moralne spodrsljaje svojih protagonistov.
