Glasbena industrija bi težko delovala brez delitev na žanre, ker se glasba tako boljše prodaja, obenem žanri pomenijo istovetenje z življenjskimi stili ter nazori, ki si med seboj nemalokrat nasprotujejo. Tudi smrtno resno. Privrženci zasedb Buldožer, Pankrti ali Laibach so državljani drugačnih nazorov od privržencev zasedbe Gu - gu, Oilverja Dragojevića ali Marjana Smodeta, sledilstvo enih ali drugih se pa načeloma izključuje. Zato je dostikrat boljše, če odjemalci glasbe niti ne vedo, kako je njihova priljubljena glasba nastala. Podrobnosti bi jim namreč znale pokvarit sliko. Na primer podatek, kdo je bobnal.
Čeprav so skupine kot so bili The Beatles ali The Rolling Stones uveljavile pravilo, da so glasbo snemale kot izvajale same, pretežna praksa v pop glasbi niti ni bila takšna, saj je (bilo) cenejše snemati s studijskimi glasbeniki. Hal Blaine je ime ameriškemu bobnarju iz ZDA, ki je rekorder po številu skladb, v katerih je sodeloval kot studijski glasbenik. Igral je na petintrideset tisoč skladbah, pri čemer se jih je sto petdeset na lestvici uvrstilo med prvih deset in kar štirideset njih je zavzelo prvo mesto. Njegov žanrski razpon je izjemen. Od Byrdsov, preko Beach Boysov, do Deana Martina in Franka Sinatre. Torej od hipijevske glasbe, do glasbe, ki so jo poslušali privrženci starega režima, ki hipijev niso odobravali.
Prvi bobnar skupine Buldožer
V slovenskih okoliščinah bi se podobno dalo reči za Toneta Dimnika Čoča, bobnarja, ki je v triinsedemdesetem letu svet zapustil v minulih dneh. Njegovo bobnanje je slišati na posnetkih vseh že omenjenih slovenskih oziroma južnoslovanskih izvajalcev, kot še v kakem več. Ljubljančan iz Zaloga spada med rock glasbenike, ki so se pojavili sredi sedemdesetih, v časih boom festivalov in progresivnega rocka. Po navedbah discogsa je skladba Tarantela zasedbe Jutro posneta v živo na Boom festivalu v Ljubljani leta 1974 prva, v kateri je bilo zabeleženo Dimnikovo bobnanje. Prvi studijski posnetki, na katerih je sodeloval, so vezani na zasedbo Oko, ki jo je vodil prav tako pokojni Pavle Kavec, in sicer njeno tretjo postavo, potem, ko sta v prvih dveh bobnala Jani Tutta in Dragan Gajić Gajo. Leta 1975 so izdali malo ploščo s skladbama Vse sem dal ti in Spet nazaj, leto zatem pa album Raskorak. Potem je Dimnik prestopil v zasedbo Buldožer, ki je bila v tistem času pred snemanjem druge plošče Zabranjeno plakatirati. Za Buldožerje je mogoče reči, da so bili zasedba brez stalnega bobnarja. Če je na prvi plošči Pljuni istini u oči iz leta 1975 bobnal Štefan Jež, ki je bil med drugim bobnar zasedbe Sibila, taiste, v kateri je poleg Tonija Kapušina in Romane Kranjčan pela Helena Blagne, in če je na drugi bobnal Dimnik, je na tretji nastopil Dušan Vran, ki se je v nadaljevanju uveljavil kot njihov najbolj stalen bobnar. Kot se za bobnarje spodobi, tudi on ni bil brez izletov v drugačno, med kar je v njegovem primeru šteti sodelovanje s skupino Bazar.
Dimnik je po sodelovanju z Buldožerji sodeloval v različnih skupinah in projektih. Tako na ploščah Letnik 48 in Učilna zidana Tomaža Domicelja, leta 1979 na plošči Danes, včeraj in... fusion džez rock zasedbe Predmestje, leta 1981 na plošči Alenka Pinterič istoimene mariborske pevke, kot na plošči Đelozija Oliverja Dragojevića, ki sta obe temeljili na fusion zvoku. In v obeh primerih je bil njegov studijski partner na basu Karel Čarli Novak, ki pravi: »Da, midva sva se ujemala. Ne bi rekel, da je bobnal enostavno, ampak enostavno dobro. Držal je ritem in lahko je bobnal marsikaj. Poleg parih studijskih plošč in sodelovanja v zasedbi Gu-gu, sva igrala tudi v zasedbi Zeleni val, ki je bila radijska zasedba, vendar pa manjša od big benda.« Z Novakom sta igrala tudi na plošči Janeza Bončine Benča Ob šanku, kar pomeni tudi v skladbah Navali narod na gostilne, Ob šanku in Ta noč bo moja. Jani Hace, danes basist skupine Siddharta, ki je z Dimnikom prav tako igral za Janeza Bončino Benča, pravi: »Njega in Čarlija Novaka smo hodili gledat, če sta igrala v živo, ker je bil to takrat za nas youtube. Vpogled v to, kako to počnejo ti, ki znajo. Ni bil akrobatski bobnar, ki bi izletaval, je imel pa čvrst ritem, ki je zanesljivo mlel v ozadju. V tistih časih so bobnarji radi bobnali 'naokoli' in pri tem zanemarjali osnovo, vendar ne on. Obenem ni bilo veliko bobnarjev, ki bi lahko menjali žanre, medtem ko jih je spet on lahko, najbolj je bil pa doma v fusion džez funku.«
Od Pankrtov do Marjana Smodeta
Tako je leta 1982 sodeloval tudi na snemanju Državnih ljubimcev, druge velike plošče zasedbe Pankrti, kjer je po spominu Slavka Colnariča, torej osnovnega bobnarja Pankrtov bobnal v skladbah Za železno zaveso in Živ spomenik neumnosti. Pred tem je bobnal že na drugem beograjskem koncertu Pankrtov, ker je bil Colnarič takrat na orožnih vajah, nakar je na snemanje Državnih ljubimcev vletel, ker se je plošča snemala po enoletnem premoru, ko zasedba ni delovala zaradi odhoda Petra Lovšina v JLA in članstvo ni bilo uigrano skozi koncerte, kot je bilo v primeru prve plošče Dolgcajt. Državni ljubimci so bili bolj studijska plošča: »Sam sem tedaj celo razmišljal, da bi opustil bobnanje, predvsem mi pa pri omenjenih skladbah ni bilo jasno, kako se lotiti bobnanja, zato se je poklicalo Čoča, ki je tedaj veljal za enega najboljših bobnarjev pri nas, pri čemer sam sebe niti ne razumem za bobnarja. Za moj okus je bil sicer preveč pravilen ali premalo incidenten, seveda mu je bilo pa takoj jasno, kaj odbobnati,« se spominja Slavko Colnarič. Igral je tudi na prvi plošči Laibachov, v skladbi Sila.
Poleg igranja v zasedbi Gu-gu, s katero je posnel dve plošči, na katerih so najbolj prepoznavne skladbe Želim si na Jamajko in Dnevi, ki prihajajo. Od znatnih prispevkov slovenski pop zapuščini velja omeniti vsaj še bobnanje na plošči Moja pesem Marijana Smodeta iz leta 1982, na kateri so med drugim skladbe Ne odhajaj še Belinda, Še pomahal ni z roko, Jaz in moja dama ter seveda Mrtva reka, čeravno ni povsem jasno, kaj od tega je bobnal on, kaj pa Dragan Gajić, ki je prav tako sodeloval na njej. Spregledati se ne sme vsaj še Dimnikovega bobnarskega prispevka na plošči Maček Muri Jerka Novaka, Nece Falk in Kajetana Koviča kot avtorja besedil. Ritem ponarodelih skladb,kot so Maček Muri, Ure, Muca maca in drugih je Dimnikov.
