Sedem obrazov Irana: iranska elita je slepo zaplesala v prepad

Oktober 1971. Sredi neizprosne puščave v provinci Fars, ob ruševinah starodavnega Perzepolisa, opazimo fatamorgano. Zlato mesto, sestavljeno iz petdesetih razkošnih šotorov, ki jih je pariška notranjeoblikovalska hiša Maison Jansen (ista, ki je opremljala Belo hišo za Jackie Kennedy) okrasila z rdečim žametom, lestenci iz muranskega stekla in perzijskimi preprogami.

Potovanje v zgodovino, 1. del

Sedem obrazov Irana: to ni samo država, pač pa stanje duha

Na meniju je pečeni pav, polnjen s foie gras. Vino, letnik 1945, točijo v Baccaratove kristalne kozarce. Streže dvesto petdeset natakarjev, ki so jih s posebnimi letali pripeljali naravnost iz pariškega hotela Ritz in restavracije Maxim's. Kaviar prihaja z obal Kaspijskega jezera, vendar so ga pred tem poslali v Francijo, da so ga mojstri ustrezno pripravili, in nato vrnili v Iran.

Mohamed Reza Pahlavi, iranski šah, slavi 2500. obletnico ustanovitve perzijskega imperija. Pred zbranimi kralji, predsedniki in diktatorji z vsega sveta stopi h grobnici Kira Velikega in slovesno izjavi: »Kir, veliki kralj, mirno spi, kajti mi smo budni in vedno bomo bdeli nad tvojo dediščino.«

Bila je najdražja zabava v zgodovini človeštva. Ocene se gibljejo okoli 100 milijonov takratnih dolarjev. Bila je tudi labodji spev neke dinastije. Kajti medtem ko so se v puščavi pod zvezdami gostili tuji aristokrati, je bil okoli šotorišča vzpostavljen večkilometrski varnostni obroč. Študentje, ki so protestirali na univerzah, so bili v ječah. V vaseh nedaleč od Perzepolisa, kamor ni segala svetloba lestencev, pa ljudje niso imeli ne pitne vode ne elektrike. Ta absurdni kontrast – iluzija absolutne moči na eni strani in popolna odtujenost od lastnega ljudstva na drugi – je bil bistvo vladavine Pahlavijev.

Nepismeni kozak

Da bi razumeli, kako se je šah znašel v tej zlati kletki, se moramo vrniti pol stoletja v preteklost. Dinastija Pahlavi ni imela globokih aristokratskih korenin. Njen ustanovitelj ni bil princ, temveč nepismen, a tudi neizprosen vojaški poveljnik perzijske kozaške brigade po imenu Reza Kan. Leta 1921 je z britanskim blagoslovom izvedel državni udar, odstavil zadnjega, dekadentnega kadžarskega vladarja in se kasneje okronal za šaha.

Reza Kan je bil surov pragmatik. Njegov idol je bil turški voditelj Atatürk. Njegov cilj? Iztrgati Perzijo iz srednjega veka, zlomiti moč fevdalcev in duhovščine ter na silo ustvariti moderno evropsko državo. Gradil je železnice, univerze in tovarne. Leta 1935 je od mednarodne skupnosti zahteval, naj države ne imenujejo več Perzija (kar je bila grška izpeljanka za eno provinco), temveč Iran – dežela Arijcev, zgodovinsko ime, ki so ga uporabljali domačini.

Potovanje v zgodovino, 4. del

Sedem obrazov Irana: šahovnica imperijev, pariške balerine in usodni vonj po nafti

Njegova modernizacija pa je bila brutalna. Leta 1936 je izdal dekret Kašf e hidžab, s katerim je prepovedal nošnjo islamskih oblačil, vključno z ženskim čadorjem. Policisti so na ulicah ženskam dobesedno trgali tančice z glav. Za sekularno elito je bil to korak v svobodo, za tradicionalne in verne množice pa nepredstavljivo ponižanje. Mnogo starejših žensk več let sploh ni zapustilo hiše, da bi se izognile javni sramoti.

Ko so med drugo svetovno vojno zavezniki, Britanci in Sovjeti, okupirali Iran, da bi si zagotovili koridor za pošiljanje orožja, so trmoglavega Rezo Kana, ki je simpatiziral z Nemčijo, preprosto izgnali v Južno Afriko. Na prestol so posedli njegovega mladega, negotovega dvaindvajsetletnega sina: Mohameda Rezo Pahlavija.

Premier v pižami

Mladi šah je bil sprva šibek vladar v državi, kjer so se za vpliv borili komunisti, kleriki in nacionalisti. In tu pridemo do prelomne točke iranske zgodovine, do rane, ki se ni nikoli zacelila.

Po drugi svetovni vojni so iransko nafto še vedno popolnoma nadzorovali Britanci prek družbe APOC. Iranci so v lastni državi živeli v blatu, Britanci so pobirali milijarde. Leta 1951 je iranski parlament za premierja izvolil Mohameda Mosadeka. Bil je fascinantna figura, aristokrat po rodu, šolan v Parizu in Švici, briljanten govornik, ki je pogosto potočil solze v javnosti, tujim diplomatom pa je bil znan po tem, da je državniške zadeve najraje vodil kar iz svoje postelje, oblečen v svileno pižamo. Revija Time ga je razglasila za osebnost leta.

Mosadek je storil nepredstavljivo. Nacionaliziral je iransko naftno industrijo. Britanski imperij je besnel. London je proti Iranu uvedel globalni embargo, britanske vojaške ladje so blokirale Perzijski zaliv. Iransko gospodarstvo je začelo propadati, toda Mosadek ni popustil. London je nato za pomoč prosil Washington. Mladi ameriški predsednik Eisenhower, prestrašen ob misli, da bi obubožani Iran padel v roke Sovjetski zvezi, je prižgal zeleno luč za akcijo.

ZGODOVINA

Sedem obrazov Irana: nora poteza pesnika, ki je rešil perzijski narod

Avgusta 1953 se je začela operacija Ajax. Pod vodstvom agenta Cie​ Kermita Roosevelta (vnuka nekdanjega predsednika) in britanske službe MI6 so zahodne obveščevalne službe v Teheranu s kovčki dolarjev podkupile generale, ulične tolpe in nekatere klerike. Organizirali so kaos, uprizorili proteste in izvedli državni udar. Tanki so obkolili premierjevo rezidenco. Mosadek je bil aretiran in obsojen na hišni pripor, kjer je kasneje tudi umrl.

Demokracija na Bližnjem vzhodu je bila zadušena. Šah, ki je med udarom prestrašen zbežal v Rim, se je zmagoslavno vrnil na prestol – vendar od tistega dne v očeh lastnega naroda ni bil več suvereni vladar, temveč ameriška marioneta.

Bela revolucija

V šestdesetih in sedemdesetih letih se je šah, okrepljen z dolarji, ki so se zlivali od nafte in plina, odločil za grandiozen projekt: belo revolucijo. Želel je izvesti reforme od zgoraj, preden bi prišlo do rdeče (komunistične) revolucije od spodaj. Ženskam je dal volilno pravico, razlastil je veleposestnike in zemljo razdelil kmetom, gradil je jezove in šole. BDP države je rasel z neverjetno hitrostjo, severni Teheran je spominjal na Beverly Hills, bil je poln butikov Dior in diskotek.

Naslovnica časopisa iz leta 1951, ki je napovedovala spopad med Perzijo in Britanijo. Glavni naslov pravi: »Naftna blokada bi pomenila vojno.« / Foto: Profimedia

Toda ta modernizacija je bila zgrajena na strahu in korupciji. Kdor je kritiziral šaha – najsi bodo marksistični študenti ali šiitski kleriki –, je tvegal srečanje s Savakom. Ta zloglasna tajna policija, ki sta jo usposabljala ameriška Cia in izraelski Mosad, je imela neomejena pooblastila. V zloglasnem zaporu Evin na obrobju Teherana so intelektualce mučili z električnimi šoki in puljenjem nohtov. Politični pluralizem ni obstajal. Šah je celo ukinil dvostrankarski sistem in ustanovil eno samo stranko, imenovano Rastahiz (Preporod), ter prebivalstvu sporočil: kdor ne želi biti član, naj vzame potni list in zapusti državo.

V tistem času pa se je v iranski družbi zgodil še en globok psihološki prelom. Iranski intelektualec Džalal Al-e Ahmad je napisal kultni esej z naslovom Garbzadegi, kar bi lahko prevedli kot Zahodnjaškost ali Zastrupitev z Zahodom. Trdil je, da je Iran pod šahom izgubil svojo dušo. Postali so družba potrošnikov, ki slepo posnema zahodne vzorce, namesto da bi razvijali lastno, avtohtono modernost.

Potovanje v zgodovino, 3. del

Sedem obrazov Irana: brutalni vizionar je sredi puščave zgradil paradiž

Ko je šah tistega oktobra 1971 stal v Perzepolisu in pil šampanjec s tujimi kralji, je bil popolnoma slep za vulkan, ki je brbotal pod njim. Kmetje, ki so zaradi napačno izvedene zemljiške reforme izgubili zaslužek, so se množično selili v zanemarjena predmestja Teherana in drugih mest. Bili so revni, dezorientirani in globoko verni. V mošejah so našli edino zatočišče, ki ga Savak ni mogel popolnoma nadzorovati.

In tam, v poltemi mošej in po bazarjih, so si iz rok v roke skrivaj podajali avdiokasete. Na njih so bili posneti govori neizprosnega, staromodnega, vendar karizmatičnega ajatole, ki je bil izgnan v iraški Nadžaf in kasneje v Pariz. Njegovo ime je bilo Ruhola Homeini. Govoril je o pravičnosti, o korupciji Pahlavijev in o demonu, ki sedi v Washingtonu.

Pasti so bile nastavljene, akterji so zavzeli svoje položaje. Leto 1979 ni bilo več daleč. Zrak je bil znova prenasičen – tudi tokrat ne z vonjem po žafranu ali nafti, temveč z naelektrenim ozračjem prihajajoče nevihte.