Zaradi slednje so me trikrat na vrat na nos odpeljali na urgenco, ko me je v tretje zdravnica končno razsvetlila s poimenovanjem te tegobe. Ker se vedno raje najprej obrnem k naravi in ne k medikamentom, sem se zato v tistem obdobju zatekla v gozd. Gozd vedno samo je, čakalnih vrst ni, drevesa pa so lahko izjemni sogovorniki. Vštric lomastenju po gozdovih sem začela odkrivati tudi blagodejne učinke meditacije in moč različnih tehnik dihanja, ki so postale stalnice mojega vsakdana. Če se na tem mestu sprašujete, ali prebirate napačno kolumno, naj vas pomirim – na pravem mestu ste.
Pred nekaj dnevi sem stala pod tušem, kjer se – pač stvar večdesetletne navade – rada igram sama s sabo. Še nikoli prej me ni (post festum se zdaj seveda sprašujem, kako je to vendar sploh mogoče!) prešinilo, da bi morda tehnike dihanja za sproščanje preizkusila tudi pred doživljanjem orgazma in med njim. V tistem trenutku pod drsečimi kapljami in prsti, ki so jim sledili po telesu, sem to naredila povsem spontano. In kako zelo spontan je bil tudi odgovor telesa! Z dihanjem sem lahko orgazem iz točke nastanka eksplozije v isti intenziteti popeljala vse do temena, pljuskal in razlil se je po vsakem kubičnem centimetru telesa in kar ni in ni me nehal preplavljati. Izjemno lepa izkušnja! Tako preprosta. Globoka. Terapevtska. Kot sprehod po gozdu.
Orgazem celega telesa ni kakšen čirule čarule, temveč fiziološka in energijska realnost, ki pa jo večina ljudi le redko izkusi. Tudi sama se paradoksalno za to orgazmično doživetje lahko zahvalim tesnobi, ker me je naučila dihati. Najpogostejša oblika orgazma, ki ga poznamo in ga v večini primerov doživljamo, je namreč klasični točkovni orgazem, ki je skoncentriran v enem delu telesa. Je eksploziven, hiter in intenziven. Kot sodoben način našega življenja. Telo se napne kot struna, energija doseže vrhunec in nato z enim samim potisnim sunkom izgine in za njim se samo še pokadi … Orgazem celega telesa pa se občuti povsem drugače. Namesto da bi se energija zgostila v eni točki in nato izginila, se razlije po telesu kot val. V resnici je bolj imploziven kot eksploziven, ne izgubi se takoj, temveč kroži, se stopnjuje in ustvarja vrtinec občutka neizmerne sproščenosti, ki jo je zelo težko opisati.
Kakšen taoistični mojster bi se moji izkušnji verjetno samo modro nasmehnil. Starodavne filozofije, kot sta taoizem in tantra, so namreč vrata do teh izkustev odklenile že davno. Za njih je spolna energija izjemno mogočna in močna sila, vir vsega življenja in ustvarjalnosti, ki napaja ne le telo, temveč tudi duha. Obe tradiciji tudi uporabljata specifične dihalne tehnike za kroženje spolne energije po telesu.
Čeprav je ta starodavna znanja zahodna znanost dolgo zavračala, se v zadnjih letih stvari spreminjajo. Nevrologi ugotavljajo, da globoko dihanje med spolnim vzburjenjem vpliva na aktivacijo parasimpatičnega živčevja, kar omogoča globljo sprostitev in intenzivnejše doživetje. Seksologi in terapevti pa vse bolj poudarjajo pomen prisotnosti v trenutku, povezovanja telesa in uma ter raziskovanja spolne energije na bolj zavesten način.
Morda bodo tudi sodobna znanost in starodavne modrosti in znanje, zgolj na videz nepovezljivi, nekoč našli skupen jezik, skupno modrost, skupno znanost, skupen orgazem (malo predrznosti pač ne škodi). Do takrat pa lahko sami raziskujemo lastno spolno energijo ne le kot sredstvo za kratkotrajni užitek, temveč kot nekaj, kar lahko izjemno obogati naše telo, um in dušo ter oplemeniti naš vsakdan.
Dihanje, ta osnovni, a pogosto spregledani most med telesom in umom, ni zgolj orodje za sprostitev, temveč ključ do globljega stika s seboj. In do ekstraorgazmičnih izkustev! Dokazano!
