Eno najbolj nenavadnih doživetij, povezanih z užitnimi kreacijami na krožnikih, ponuja restavracija Iris, ki domuje sredi norveškega Hardangerfjorda, v futuristični plavajoči konstrukciji Salmon Eye, podobni velikanskemu srebrnemu ribjemu očesu, do nje pa se je mogoče prebiti zgolj s čolnom. Gostje se najprej zberejo na kopnem, od koder jih odpeljejo na gastronomsko ekspedicijo, zato je treba poleg mize uskladiti še prihod do pristanišča in urnik plovbe. Za štedilniki kraljuje danska kuharska mojstrica Anika Madsen, ki je restavracijo odprla leta 2023 in že naslednje leto prejela Michelinovo zvezdico. Njen kuharski manifest temelji na raziskovanju morskega življenja in prihodnosti oceanov, zato na krožnikih nastopajo predvsem sestavine iz morja in njegove okolice, večurno prežvekovalno doživetje pa je povezano tudi z ekologijo, saj Salmon Eye ni zgolj restavracija, temveč tudi plavajoči izobraževalni center.
S čolnom na večerjo in na kosilo med oblake
Še bolj proti severu, na norveškem otočju Vesteralen, leži Kvitnes Gard, nekdanja kmetija, ki jo je kuharski mojster Halvar Ellingsen spremenil v kulinarično zatočišče. Restavracija, ki ima Michelinovo zvezdico, stoji severno od polarnega kroga, kjer se gore spuščajo proti fjordom, zime pa trajajo precej dlje kot pri nas. Iz osrednje Evrope je treba najprej poleteti proti severni Norveški, običajno s prestopanjem, nato pa nadaljevati z avtomobilom po cestah med fjordi in gorami. Pozimi je treba računati še na sneg in veter, zaradi katerih se lahko potovanje zavleče. Ellingsen večino sestavin pridela na lastni kmetiji oziroma jih nabere v okolici, v sklopu kmetije pa gojijo zelenjavo, redijo živali, nabirajo divja zelišča, gobe in jagodičevje. Ribe prihajajo iz okoliških voda, gostom pa so na voljo tudi prenočišča, kar je po večurni večerji in kakšnem kozarcu vina precej dobrodošlo.
Če se na Norveškem večerja skoraj na robu polarnega sveta, se v perujskih Andih malica precej bližje nebu. Restavracija MIL Centro stoji na 3568 metrih nadmorske višine, ob inkovskem najdišču Moray, približno petdeset kilometrov od Cusca, do nje pa vodi vijugasta gorska cesta. Dodatna komplikacija je nadmorska višina, saj lahko obiskovalcem višinska bolezen precej pokvari užitek ob prestižnem kosilu. Novodobni prehranjevalni tempelj sta odprla zakonca Virgilio Martínez in Pía León, ki sta lačne vsega dobrega in dragega osvojila z restavracijo Central v Limi; ta je bila 2023 razglašena za najboljšo restavracijo sveta po izboru lestvice The World's 50 Best Restaurants. MIL je pravzaprav neke vrste raziskovalni laboratorij, v okviru katerega Martínez in Leónova sodelujeta z več kot tristo lokalnimi kmeti in pridelovalci, degustacijski meni pa predstavlja osem višinskih ekosistemov, zato se na krožnikih znajdejo gomolji, koruza, kvinoja, zelišča in sestavine, za katere povprečen evropski jedec verjetno še nikoli ni slišal. Osemhodni meni stane približno 320 evrov, restavracija pa je odprta samo za kosila, kar je nekako razumljivo, saj se je prijetneje spuščati z gora podnevi kot ponoči, sploh če je na mizi še kaj dobrega, s čimer poplakneš hrano.
V Italiji, na otoku Vulcano, ki je del Eolskega otočja severno od Sicilije, stoji restavracija I Tenerumi, v njej pa kuharski mojster Davide Guidara dokazuje, da za vrhunsko jedačo niso potrebni jastogi, kaviar in gosja jetra. Čeprav domuje v hotelu Therasia Resort sredi Sredozemlja, v njej Guidara pripravlja izključno rastlinske jedi, a se kljub temu lahko potrka po prsih z dvema Michelinovima zvezdicama. Toda še preden se gostje prepustijo zelenjavnim čarovnijam, ki stanejo okrog dvesto evrov na glavo, morajo najprej priti do Sicilije, nato do pristanišča Milazzo, od koder vozijo trajekti in hidrogliserji na Vulcano. Ker je restavracija odprta samo zvečer, je pametno rezervirati prenočišče, saj ladijske povezave niso prilagojene gostom, ki bi se po večerji radi vrnili na celino, slabo vreme pa lahko plovbo še dodatno zaplete.
Od avstralske puščave do večnega ledu
Povsem drugačna kulisa čaka ljubitelje prestižnega prehranjevanja v osrčju Avstralije, nedaleč od znamenitega monolita Uluru. Tam stoji luksuzni Longitude 131°, ki gostom ponuja večerjo Table 131°, pri čemer pa ne gre za klasično restavracijo, temveč za štirihodno pojedino na prostem. Do mize je treba najprej pripotovati v osrednjo Avstralijo, toda zgolj rezervacija večerje ni mogoča, saj je Table 131° namenjena le hotelskim gostom. Zato je nujno najprej zakupiti bivanje v luksuznem šotoru, šele nato pride na vrsto večerja, med katero morajo gostje poslušati pripovedi o južnem nebu in lokalni kulturni dediščini, na krožnikih pa se znajdejo jedi, navdihnjene z avstralskimi sestavinami.
Ob kanadski obali Nove Fundlandije leži Fogo Island, odmaknjen otok sredi severnega Atlantika, na katerem stoji futuristični Fogo Island Inn. Hotel na visokih podpornih stebrih je videti, kot da bi ga kdo prestavil iz znanstvenofantastičnega filma med skale in ribiške vasice. Za obed v tej nenavadni konstrukciji je treba prileteti na Novo Fundlandijo, nato nadaljevati po cesti do pristanišča Farewell, od koder vozi trajekt na Fogo Island. Ker so povezave odvisne tudi od vremena, je priporočljivo imeti časovno rezervo. Hotel ima 29 sob, kuhinja pa temelji na sestavinah otoka in okoliškega morja, tako da se na krožnikih bohotijo divja zelišča, gobe in jagodičevje, snežne rakovice in losovo meso. Ker je oskrba otoka precej zapletena, sestavine tudi fermentirajo in konzervirajo, hotelski gostje pa morajo ostati tam najmanj tri noči, s tem, da smejo na večerjo, ki stane okrog dvesto evrov na osebo, priti tudi zunanji obiskovalci, če mizo rezervirajo najmanj tri dni vnaprej.
Šampanjec in kosilo na Antarktiki
Če se komu zdijo vse naštete restavracije še vedno preblizu civilizacije, obstaja tudi gastronomska pustolovščina na Antarktiki. Tam sicer ni klasične gostilne, obstaja pa luksuzni polarni kamp White Desert, kjer gostom ponujajo vrhunsko hrano in šampanjec sredi večnega ledu. Na najjužnejšo celino se prileti iz Cape Towna, vse sestavine in opremo pa morajo organizatorji pripeljati z letali. Toda do polarnega kosila se ni mogoče prebiti zgolj z nakupom vozovnice, saj je treba najprej izbrati program, uskladiti termin, plačati predujem, urediti zdravstveno dokumentacijo in zavarovanje, nato pa v Južno Afriko prispeti vsaj dva dni pred poletom. Na Antarktiki namreč o urniku odloča predvsem vreme, ki se na želje lačnih turistov ne ozira kaj prida. White Desert ponuja programe od enodnevnega obiska za približno 16.500 dolarjev do večdnevnih odprav, za katere je treba odšteti tudi več kot sto tisoč dolarjev. Med doživetji so ledene jame, srečanja s pingvini in šampanjec v ledenem baru. Ker na Antarktiki ni ne tržnic s sadjem in zelenjavo ne ribarnic, je že priprava običajnega kosila precejšen logistični podvig. Očitno za sodobne romarje, ki si želijo okusiti kaj posebnega in pregrešno dragega, velja posebno pravilo, da bolj ko je restavracija bogu za hrbtom, bolj si želijo, da bi sedli za njeno mizo.
