Ko je 10. septembra dopolnila sto let, si tudi ni rekla, da je zdaj vendarle čas, da športni lopar – oziroma v njenem primeru leseno kladivo – postavi v kot. Devet dni pozneje je odšla na odprti turnir v kroketu.
Pravzaprav je pri Jean bolj presenetljivo nekaj drugega: s kroketom sploh ni odraščala. Začela ga je igrati šele pri 95 letih. Dve leti pozneje je že zastopala svoj Lodsworth Croquet Club na tekmovanjih. Leta 2024 je osvojila klubski pokal Vere Baker, naslednje leto pa še tekmovanje Golden Mallet, na katerem je za šest zadetih vratc potrebovala samo 19 udarcev.
Avgusta lani je sledilo nekaj, česar verjetno ni pričakovala niti sama. Guinnessova knjiga rekordov jo je pri starosti 98 let in 327 dni razglasila za najstarejšo tekmovalno igralko kroketa na svetu.
Rekord je medtem izgubila. Letos ga je prevzela 101-letna Avstralka May Beveridge. Jean se zaradi tega očitno ni pretirano vznemirjala. Če že nima več rekorda, ima še vedno svoje kladivo.
Sto svečk, potem pa na igrišče
Devet dni po stotem rojstnem dnevu se je tako pojavila na zelenici Sussex County Croquet Cluba in nastopila na svojem prvem tamkajšnjem odprtem turnirju v golf kroketu. Ni prišla samo simbolično udarit ene žogice za fotografe. Igrala je v četrti skupini šestih tekmovalcev in dobila dve od petih tekem. Za stoletnico čisto spodobna statistika. Klub ji je na koncu podelil še posebno nagrado, saj menijo, da je bila prva stoletna igralka golf kroketa, ki je nastopila na njihovem tekmovanju.
A kroket je samo ena postavka na njenem precej polnem urniku. Jean še vedno igra tudi golf, obiskuje jogo in ples ter vodi računalniško skupino. Njena najstarejša nečakinja Joanne je ob njenem stotem rojstnem dnevu za BBC nekoliko v šali ugotovila, da je teta očitno nekakšen »čudež narave«.
Pomembna je neodvisnost
Jean svoje dolgoživosti ne predstavlja kot kakšen čudežni recept. Pomembnejše se ji zdi nekaj drugega – da lahko pri stotih letih še vedno sama odloča o svojem življenju. »Neodvisnost mi zelo veliko pomeni,« je povedala ob rojstnem dnevu. Priznava sicer, da ji prijatelji veliko pomagajo.
Morda je prav to najbolj zanimivo pri njeni zgodbi. Ne gre toliko za to, da je dočakala sto let. Veliko bolj nenavadno je, kako jih je dočakala.
Nekateri pri stotih dobijo torto, kup šopkov in čestitk. Jean Farguson je res dobila torto – potem pa je vzela kladivo in odšla na turnir.
