Do danes so se mnogi že sprijaznili, da obstaja lamborghini urus. Mnogi so njegovega obstoja celo veseli, saj je lepo okrepil finančno stanje podjetja in mu dal zagon za nove pravoverne podvige. Kljub izhodiščnemu ogorčenju nad urusom pa to niti ni prvi Lamborghinijev eksperiment z avtomobili, ki niso čistokrvni dirkalniki. Prvega terenca so namreč predstavili že leta 1977. Pravzaprav je bila zgodba še za odtenek bolj nenavadna. Cheetah, kot so poimenovali avtomobil, je nastal predvsem kot vojaško vozilo. In čeprav je ostal pri enem samem prototipu, je postavil temelje za še enega v seriji nenavadnih avtomobilov v zgodovini znamke – legendarnega LM002.
Razvoj cheetaha se začne v drugi polovici sedemdesetih let, ko je bil Lamborghini v dokaj neugodnem finančnem položaju. Potrebovali so nove prilive in iskali nove priložnosti. Tako se je zgodilo, da je ameriško podjetje Mobility Technology International (MTI) Lamborghiniju predlagalo sodelovanje pri razvoju zmogljivega vozila za vojsko. Plod tega sodelovanja je bil cheetah, ki so ga leta 1977 predstavili na avtomobilskem salonu v Ženevi.
Puščava ni papir
Za ljubitelje te italijanske znamke je šlo za precejšen oblikovalski šok. Namesto nizkega, širokega in aerodinamičnega športnika je pred njimi stal visok, odprt in izrazito robusten terenec s cevastim okvirjem, velikimi blatniki in skorajda vojaško preprostimi linijami. Karoserija je bila zasnovana skrajno enostavno, kabina pa je bila odprta. V njej je bilo prostora za voznika in tri vojake z opremo. Zaradi bikove značke na nosu je deloval še bolj čudaški.
Tudi tehnična plat avtomobila je bila nenavadna. Zadaj je bil nameščen 5,9-litrski Chryslerjev V8, povezan s tristopenjskim samodejnim menjalnikom. Motor je imel 183 konjskih moči in 362 Nm navora, pogon pa je bil štirikolesni. Ob teži 2042 kilogramov nikakor ni šlo za osupljive številke, vendar cheetah tudi ni bil zamišljen kot športni avtomobil. Njegova naloga je bila priti tja, kamor običajen avtomobil ni zmogel.
Pri tem je imel nekaj za svoj čas zelo zanimivih rešitev. Podvozje je uporabljalo neodvisno vzmetenje s trikotnimi vodili in vijačnimi vzmetmi, spredaj so bili zračeni kolutni zavorni diski, povzeti po countachu. Lamborghini navaja, da je cheetah lahko premagoval naklone od približno 60 do kar 85 odstotkov. Na cesti je dosegel hitrost do 167 km/h, na pesku okoli 140 km/h, do 100 km/h pa je pospešil v približno devetih sekundah. Na papirju je bilo torej vse skupaj precej izjemno. Težava je bila le v tem, da puščava ni papir.
Največja konstrukcijska posebnost cheetaha je bila hkrati njegova največja slabost – motor je bil zadaj. Pri športnem avtomobilu je takšna zasnova lahko zelo učinkovita, pri težkem terenskem vozilu pa je bila razporeditev mase neugodna. Sledile so slabše vozne lastnosti, zlasti na zahtevnem terenu. Hkrati bi motorju godilo še nekaj več moči.
Pravni zapleti in konec sanj
Seznam težav pa s tem ni bil izčrpan. Čeprav je bil cheetah videti sila nenavaden, je bil preveč podoben ameriškemu prototipu FMC XR311. Podjetje FMC je po predstavitvi cheetaha celo zagrozilo s tožbo. Izkazalo se je, da je MTI pri zasnovi uporabil rešitve, povezane z XR311 – tudi zato, ker so nekateri posamezniki sodelovali pri obeh projektih. Za nameček cheetah na koncu niti ni dočakal uradnega vojaškega testiranja.
Cheetah je posledično ostal zlasti eksotična kurioziteta v zgodovini Lamborghinija, podjetje pa je izdelalo zgolj en primerek. Namesto novega finančnega priliva je predstavljal predvsem nove glavobole.
Vendar ima lahko še takšna polomija zlato nit. Pri Lamborghiniju so se po zaslugi eksperimenta naučili, da vseeno ne vedo čisto vsega o avtomobilih in da je o velikem terenskem vozilu treba razmišljati drugače kot o športniku. Izkušnje so s pridom izkoristili, ko so naleteli na težave pri razvoju prototipa terenca LM001. Tedaj se je inženir Giulio Alfieri naposled odločil, da mora motor v takšnem avtomobilu pač sedeti pred voznikom.
Iz tega razvoja je nastal prototip terenca LMA002, nato pa leta 1986 še čisto pravi Lamborghinijev LM002 oziroma rambo-lambo – luksuzni terenski avtomobil za ljudi, ki so imeli dovolj denarja za vozilo, ki ga v resnici niso potrebovali. Našli so približno 300 takšnih kupcev.
Čeprav je bil cheetah neuspeh, je Lamborghinijevi ekipi inženirjev zapustil pomembno dediščino. Morda je njegova zgodba celo šolski primer tega, kako se pri Lamborghiniju lotijo stvari. Naredijo nekaj, kar ne deluje, je preveč nenavadno, in se zapletejo v spor s konkurenco – potem pa prav to ustvari pogoje za nastanek prave avtomobilske ikone. Lahko bi celo rekli, da brez cheetaha ne bi ostali le brez LM002, temveč tudi brez urusa. Pa si o tem mislite, kar si želite. x
