Ko je notranjost oziroma, natančneje, armaturna plošča, voznikovo delovno okolje avtomobila napredno, futuristično, drugačno, večkrat pravimo, da je občutek za volanom podoben kot v pilotski kabini. Kar je sicer daleč od resnice in služi bolj kot poudarek navdušenja, pa vendar prav tak opis dejansko v serijskem avtomobilu še nikdar ni bil bližje resnici kot tokrat. A pojdimo po vrsti.
Pomislimo torej na pilotsko kabino, na krmilno palico – tisto, ki ne zahteva velikih gibov, ampak majhne, natančne premike. Zdaj pa si predstavljajte, da to isto logiko prenesete v avtomobil. Še enkrat, ne v koncept ne v študijo, ampak v serijski avto, ki ga lahko kupite. To je lexus RZ z volanom »one motion grip« in sistemom »steer-by-wire«. Ne, ne bomo prevajali, nima smisla. Bomo pa karseda enostavno, a podrobno razložili. Pri vsem skupaj namreč ne gre za le še en »moderen« volan, ki je malce večji ali manjši in drugačen na otip.
Pri Lexusu so šli namreč dlje. Tako z obliko, saj je od običajnega okroglega volanskega obrača morda ostala ena četrtina, brez zgornjega in spodnjega loka, torej toliko, da ga velika dlan lepo zaobjame, kot z delovanjem. Med volanom in sprednjimi kolesi namreč ni nobene mehanske povezave. Ni palice, ni zobnikov – samo elektronika, ki poskrbi, da se kolo obrne, ko obrneš volan. Ta je tako le neke vrste upravljalnik, ki pošlje elektronski signal naprej, ta pa prek motorčkov obrne kolesa.
Ko smo se prvič usedli na voznikov sedež, smo se tako počutili, milo rečeno, čudno. Kot da bi sedeli v kakšnem simulatorju. Ko smo speljali, pa smo ugotovili, da se volan tako rekoč ne vrti, kot se običajno, ampak se »premika«, da ga niti ne obračamo, temveč ga bolj »usmerjamo«. Tako zelo odziven je namreč bil, da je že manjši premik oziroma zasuk, ki pri drugih avtomobilih koles morda še niti premaknil ne bi, poskrbel, da smo namesto na cesto skorajda zavili na pločnik. A ko smo se enkrat vsega skupaj navadili... da, smo kar hitro ugotovili, da je vse skupaj pravzaprav precej bolj intuitivno od tistega, kar smo počeli zadnjih že skoraj 30 let.
Nočemo, da vse skupaj izpade zgolj kot poklon sistemu krmiljenja, saj je RZ še precej več kot to, a vendar nas je vse skupaj tako zelo navdušilo, kot nas pri nobenem avtomobilu ni nič že zelo dolgo. Ob tem sistem samodejno prilagaja, kako močno se kolesa obrnejo glede na hitrost – pri parkiranju je dovolj majhen zasuk volana, pri visokih hitrostih pa je odziv bolj umirjen in stabilen, sicer pa volan omogoča zasuk do največ 200 stopinj v vsako smer, kar pomeni, da pri obračanju skoraj nikoli ni treba prekrižati rok.
Vse to omogoči zares izjemen občutek med vožnjo, ki je kljub temu, da upravljate 4,8 metra dolgega in 2,2 toni težkega električnega športnega terenca med ovinki celo boljši kot pri marsikaterem namensko takšni vožnji primerno narejenem športnem avtomobilu z bistveno nižjim težiščem. RZ da namreč besedni zvezi »vožnja kot po tračnicah« nove razsežnosti, ob tem pa ima odlične zmogljivosti, denimo pospešek do stotice v manj kot 4,5 sekunde. Pri čemer gre za uporaben, prostoren in udoben avtomobil, ki mu je po kakovosti materialov in izdelave blizu le malokateri, še tako prestižen. Je pa prav tako res, da imajo dandanes številni podobno veliki električni avtomobili že zmogljivejše baterije od 77 kWh, kolikor je kapaciteta RZ-jeve, in s tem omogočajo daljši doseg od slabih 400 kilometrov.
In da, seveda so tudi cenovno ugodnejši, a tu Lexus pač spada v kategorijo premijskih izdelkov. Kar brez najmanjše opombice tudi vedno znova upraviči.