Ta obraz ste skoraj zagotovo že srečali. Morda v zaprašeni učilnici, domu krajevne skupnosti ali v pisarni varnosti pri delu. Gledali ste jo v oči, morda ste se sklonili k njej in ji, malce nerodno, vdihnili zrak v plastična pljuča. Milijoni ljudi so ji položili dlani na prsni koš in sledili ritmu pritiskov, s katerim je mogoče rešiti življenje.
To je Ančka, lutka za učenje ljudi, kako oživeti človeka, ki je doživel nesrečo. Danes je običajno orodje, simbol prve pomoči. Večinoma neznano pa ostaja, da obraz te lutke ni plod domišljije kakšnega industrijskega oblikovalca, pač pa pripada resnični osebi: mladi ženski, ki je v 19. stoletju v Parizu umrla tragične in anonimne smrti.
Od smrti do življenja
Njena zgodba je neobičajna: je pravzaprav obrnjeno potovanje – od smrti do življenja. Kako pa je ta obraz neznane utopljenke postal po mnenju mnogih največkrat poljubljeni obraz vseh časov in učitelj generacij reševalcev?
Zgodba se začne v Parizu, v poznih 80. letih 19. stoletja, v času obdobja fin de siècle. Mesto je bilo svetilnik kulture in umetnosti, toda pod bleščečo površino je reka Sena redno naplavljala trupla – žrtev zločinov, nesreč ali tistih, ki so si življenje vzeli sami.
Nekega dne so iz reke potegnili telo mlade ženske, stare domnevno komaj šestnajst let. Na njenem telesu ni bilo znakov nasilja. Prevladala je torej teorija o tragičnem koncu, toda njena identiteta je ostala skrivnost. Nihče je namreč ni prijavil kot pogrešano.
Kot je bilo v tistem času v navadi za neidentificirane, so njeno telo prepeljali v pariško mrtvašnico in jo položili na ogled javnosti. To ni bila zgolj administrativna formalnost, bila je oblika javnega spektakla. Parižani so se redno zbirali pred steklenimi okni mrtvašnice, da bi opazovali »najdbe« dneva. To je bilo morbidno gledališče, del tedanjega mestnega utripa.
Toda ta ženska je bila drugačna. Medtem ko so bila druga trupla pogosto iznakažena od vode in razpadla, je bil njen obraz presenetljivo ohranjen. In kar je bilo še bolj nenavadno, na njem je bil izraz popolnega miru, skoraj rahel, skrivnosten nasmeh. Bila je lepa v svoji smrti.
Mavčni odlitek
Prizor je tako prevzel patologa v mrtvašnici, da se je odločil narediti nekaj neobičajnega. Preden je telo propadlo, je naročil izdelavo mavčnega odlitka – posmrtne maske – njenega obraza.
Ta ni ostala izgubljena v arhivih, kot bi nemara pomislili. Njena lepota je bila preveč hipnotična. Kmalu so se v pariških trgovinah začele pojavljati kopije. Maska L'Inconnue de la Seine (neznanka iz Sene), kot so jo poimenovali, je postala svojevrstna senzacija.
V naslednjih desetletjih je bila celo obvezen okras v boemskih stanovanjih in umetniških ateljejih po vsej Evropi. Postala je nekakšen morbidni ideal, utelešenje tragične, romantične lepote. Primerjali so jo z Mono Lizo, njena zgodba – ali pomanjkanje te – pa je burila domišljijo. Bila je platno, na katero so pisatelji in pesniki projicirali svoje fantazije o ljubezni, izgubi in smrti. Albert Camus naj bi jo imel na steni, pesnik Rainer Maria Rilke jo je omenjal, Vladimir Nabokov se je poigraval z njeno podobo.
Postala je kulturni artefakt, simbol neizrečene tragedije. Toda medtem ko je njen obraz visel na stenah kot dekoracija, se je na drugem koncu Evrope pripravljala revolucija, ki bo njeni podobi vdahnila povsem nov, nepričakovan namen.
Premaknimo se v petdeseta leta dvajsetega stoletja. Nenadna srčna kap in utopitve so bile pogosto usodne. Tehnike oživljanja so bile surove in večinoma neučinkovite. Toda v Avstriji in ZDA je anesteziolog Peter Safar, ki ga danes poznamo kot očeta oživljanja oziroma prve pomoči, s sodelavci sistematično razvijal metodo, ki je združevala stiske prsnega koša z umetnim dihanjem – to je znana metoda usta na usta.
Dokazali so, da lahko s to kombinacijo reševalec ohranja pretok krvi do možganov in tako kupi dragoceni čas do prihoda strokovne pomoči. To je bil prelomen trenutek v urgentni medicini.
Toda Safar in njegovi kolegi so imeli težavo: kako to veščino učinkovito in varno prenesti na laično javnost? Vadba na ljudeh ni bila praktična ali varna. Potrebovali so orodje. Potrebovali so lutko.
Podjetje za izdelavo igrač
Tu vstopi v zgodbo Norvežan Åsmund Laerdal, ki je bil lastnik uspešnega podjetja za izdelavo igrač, znan po svojih realističnih punčkah iz mehkega vinila. Njegovo življenje se je usodno prepletlo s tem problemom, ko je njegov dveletni sin Tore skoraj utonil. Laerdal mu je rešil življenje tako, da mu je, čeprav ni imel medicinske izobrazbe, instinktivno očistil dihalne poti in mu pomagal zadihati.
Ta osebna travma ga je spremenila. Ko je slišal za delo Petra Safarja, je bil takoj pripravljen sodelovati. Safar mu je poslal osnutke za lutko v naravni velikosti, ki bi morala imeti simuliran prsni koš za stiskanje in odprta usta za vpihovanje.
Laerdal se je lotil dela in se pri tem zavedal ključnega psihološkega izziva. Učenje oživljanja je namreč stresno, postopek usta na usta pa je precej intimen. Če bi bila lutka videti grozljivo, medicinsko hladna ali moška, bi to pri mnogih povzročilo odpor.
Potreboval je obraz. Ženski obraz, ki bi bil realističen, toda hkrati nežen, miren in nevsiljiv. Obraz, ki ne bi vzbujal strahu ali nelagodja.
Legenda pravi, da se je Laerdal spomnil maske, ki jo je videl na steni hiše svojih staršev ali sorodnikov. Bila je L'Inconnue de la Seine. Zavedel se je, da je to popoln obraz. Njen miren, rahlo nasmejan izraz ni kazal bolečine ali strahu. Bil je idealen obraz za učenje postopka, ki premaguje paniko. Laerdal je vzel posmrtno masko ženske, ki je umrla zaradi pomanjkanja zraka, in jo spremenil v orodje za učenje, kako nekomu vrniti dih.
Postala je standard
Leta 1960 je predstavil prvo lutko. Imenoval jo je Resusci Anne (reševalna Ana). Pri nas se je uveljavilo ime Ančka. Uspeh je bil takojšen in globalen. Organizacije, kot sta Rdeči križ in Ameriško združenje za srce, so lutko posvojile kot standard za usposabljanje. V naslednjih šestdesetih letih so izdelali na stotine tisoč kopij. Ocenjujejo, da je bilo s pomočjo lutk, ki nosijo obraz neznanke iz Sene, usposobljenih več kot 500 milijonov ljudi. Nekateri pravijo, da je to torej dekle, ki je prejelo »največ poljubov v zgodovini«.
Ironija njene zgodbe je ganljiva. Ženska, katere ime je bilo izbrisano in katere življenje se je končalo v temi pariške reke, je dosegla nenavadno obliko nesmrtnosti. Njena anonimnost je postala njena največja moč – ker ni bila nihče, je lahko postala kdor koli. Univerzalni simbol človeka v stiski.
