Devetnajstega marca 1963 je potniško letalo z vseh strani objela nočna nevihta. Kabina je drhtela v turbulenci, skozi majhna okna pa so utripali bliskoviti rezi. Nenadoma je letalo stresel oglušujoč pok. V kovinski trup je udarila strela. Potniki so se nagonsko oklenili naslonjal in čakali na najhujše. Toda namesto dima ali panike se je nekaj sekund pozneje zgodilo nekaj, česar ni predvideval noben priročnik za varnost v letalstvu.
Iz pilotske kabine je počasi, skoraj slovesno, priplavala žareča modrikasto-bela krogla. Bila je velika približno kot grenivka. Brez hitenja, s hitrostjo lagodnega sprehajalca, je drsela naravnost po srednjem prehodu med sedeži, približno sedemdeset centimetrov nad tlemi. Ni se zaletavala v prtljago, ni grela zraka okoli sebe, ni se menila za gravitacijo. Kot lebdeči popotnik si je ogledala osuple potnike in izginila proti repu letala.
Znanstveni očividec
Če bi to zgodbo pripovedoval zgolj kakšen prestrašen potnik v gostinskem baru, bi ob njej vsi pač zamahnili z roko. Toda v prvem delu kabine je tisto noč sedel Roger Clifton Jennison, ugledni britanski radioastronom in profesor elektronike z Univerze v Kentu. Človek, ki je svoje življenje posvetil meritvam, elektromagnetnim valovom in znanstvenemu dvomu. Kar šest let je zbiral pogum, preden je svoje doživetje novembra 1969 končno objavil v eni najprestižnejših znanstvenih revij na svetu – Nature.
»Nekaj sekund pozneje je iz pilotske kabine priplavala žareča krogla, nekoliko večja od dvajsetih centimetrov v premeru, in šla po prehodu letala približno petdeset centimetrov mimo mene, pri čemer je ves čas, ko jo je bilo mogoče opazovati, ohranjala enako višino in smer,« je z natančnostjo fizika zapisal Jennison.
S tem kratkim pismom je znanost ostala brez svojega najljubšega izgovora. Krogelne strele ni bilo več mogoče odpraviti kot privid, vraževerje srednjega veka ali bujno domišljijo po kozarcu preveč. Najbolj trmast, najbolj svojeglav in za fizike najbolj ponižujoč duh našega ozračja je pravkar dobil zanesljivo pričo.
Dolgo preden so se z njo začeli ubadati fiziki, je bila krogelna strela v pristojnosti teologov in nezanesljivih kronistov. Ko je med nevihto v kakšno podeželsko cerkev prilebdela ognjena krogla, za seboj pustila jedek vonj po žveplu in razbila zvonik, srednjeveški opazovalci niso imeli nobenih dilem. To je bil lahko le sam hudič ali pa božja kazen, ker je nekdo med pridigo v zadnji klopi na skrivaj igral karte.
Eksplozija v kaminu
V Parizu, kjer so racionalizem vzeli precej bolj resno, se je v uradnih spisih Francoske akademije znanosti znašla zaprisežena izjava krojača, ki je živel ob cerkvi Val-de-Grâce. Petega julija 1852 je med nevihto iz njegovega kamina nenadoma priplavala ognjena krogla v velikosti človeške glave, se mirno sprehodila po sobi, se vrnila v kamin in z eksplozijo uničila vrh dimnika. Samo tri leta pozneje je slavni francoski fizik in astronom François Arago zbral prvo veliko znanstveno zbirko tovrstnih poročil.
Toda zgodovina krogelne strele ima tudi mračno plat. Poleti 1753 je v Sankt Peterburgu nemško-baltski fizik Georg Wilhelm Richmann z vnetim navdušenjem poskušal ponoviti slavni poskus Benjamina Franklina z lovljenjem atmosferske elektrike. Med nevihto je stal v svoji sobi ob improviziranem strelovodu, medtem ko mu je čez ramo gledal njegov graver, da bi vse skupaj zabeležil za zanamce. Takrat se je s kovinske palice utrgala bledo modra žareča krogla, skočila naravnost v Richmannovo čelo in ga na mestu ubila. Za seboj je pustila rdeč madež na čelu, raztrgane čevlje in ožgana oblačila, graverja je vrgla v nezavest, razklala podboj in iztrgala vrata s tečajev.
In vendar je prav muhavost tega pojava tista, ki vzbuja največjo grozo in začudenje hkrati. V enem trenutku trga vrata s tečajev, v drugem se obnaša kot igriva luč.
Poznejši ruski car Nikolaj II. je še kot deček med nevihto v cerkvi skupaj s svojim dedom, carjem Aleksandrom II., opazoval ognjeno kroglo, ki je priletela skozi okno, zaokrožila okoli oltarja in tiho švignila skozi vrata. »Ko je krogla prečkala vso cerkev in nenadoma odšla skozi vrata, sem znova pogledal svojega deda,« je pozneje zapisal Nikolaj II. »Na obrazu je imel rahel nasmeh in mi je pokimal. Moja panika je izginila in od tistega dne se nisem več bal neviht.«
Kako naj znanost v eno samo enačbo stlači pojav, ki enega človeka pokonča z brutalno silo eksplozije, drugega pa ozdravi strahu pred nevihtami?
Običajna strela je za fizike, kljub svoji divji moči, razmeroma predvidljiva zver. Traja delček sekunde, potuje po poti najmanjšega upora in sledi zakonom elektrodinamike, ki jih v laboratoriju znamo posnemati že generacije.
Krogelna strela pa je njena anarhistična sestrična.
Sredi dnevne sobe
Po tisočih zbranih pričevanjih, ki jih pripovedujejo nobelovci, kot sta bila Niels Bohr in Martin Ryle, ta pojav traja od nekaj sekund do več kot pol minute. Krogla se lahko pojavi nenadoma sredi dnevne sobe, lebdi proti vetru, se izogiba pohištvu, spolzi skozi ključavnico ali navidezno prehaja celo skozi zaprto okensko steklo.
Še bolj neverjetno je, da se pojavlja v notranjosti popolnoma kovinskih letal, kot je leta 1984 poročala agencija TASS o sovjetskem iljušinu-18 nad Črnim morjem, čeprav bi morala kovinska lupina delovati kot kletka in notranjost zaščititi pred zunanjimi električnimi polji.
Včasih ugasne kot milni mehurček, drugič eksplodira s pokom, ki zatrese stene. Leta 1975 je v angleškem Smethwicku nad plinskim štedilnikom zaplapolala modro-vijolična krogla s prasketajočim zvokom. Ko jo je prestrašena gospodinja instinktivno zamahnila z roko, je počila, ji opekla dlan in v njeno obleko izžgala deset centimetrov veliko luknjo.
Največja frustracija raziskovalcev je, da se pojavi popolnoma nenapovedano in izgine, še preden kdor koli potegne telefon iz žepa. Znanost je desetletja tavala v temi.
Profesor Martin Uman z Univerze na Floridi, eden največjih svetovnih strokovnjakov za strele, je ta občutek nemoči nekoč v oddaji Radiolab povzel takole: »Svet je poln stvari, ki jih ne razumemo. Skoraj ničesar ne razumemo.« O sami krogelni streli pa je dodal še bolj jasno diagnozo: »Če bi bilo krogelno strelo preprosto narediti, bi jo že naredili.«
Preobrat se je zgodil na vetrovnem polju kitajske planote Činghaj nekega poletnega večera leta 2012. Trije raziskovalci z Univerze v Lanzhouju, Jianyong Cen, Ping Yuan in Simin Xue, sicer niso lovili krogelne strele. S hitrimi kamerami in spektrografi so skoraj kilometer daleč snemali povsem običajno poletno nevihto, da bi preučevali kemijo navadnih strel.
Rešena uganka?
In nato se je zgodil čudež. Tik po udaru strele v tla se je iz zemlje dvignila žareča krogla, velika skoraj pet metrov, potovala vodoravno kakšnih petnajst metrov, spreminjala barvo iz bele v rdečkasto in po 1,6 sekunde ugasnila. Prvič v zgodovini je krogelno strelo v naravi ujelo znanstveno oko s spektrografom. To je naprava, ki svetlobo razcepi na njen kemični prstni odtis.
Ko so kitajski fiziki januarja 2014 rezultate objavili v ugledni reviji Physical Review Letters, je v znanstveni skupnosti završalo. Svetloba krogle ni prihajala zgolj iz razžarjenega zraka. V njenem spektru so jasno žarele črte silicija, železa in kalcija, natanko tistih elementov, iz katerih je sestavljena prst pod našimi nogami.
Na drugem koncu sveta, na Novi Zelandiji, je kemik John Abrahamson z Univerze v Canterburyju ob branju študije odprl šampanjec. Že leta 2000 je namreč postavil drzno teorijo, in sicer, ko strela udari v tla, silovita vročina upari silicijev dioksid iz zemlje, pri čemer nastane oblak drobnih silicijevih nanodelcev. Ko ta oblak pride v stik s kisikom v zraku, počasi oksidira, dobesedno tli in žari v zraku kot lebdeča kemična žarnica.
»To je opazovanje, ki ima vse značilnosti naše teorije,« je Abrahamson navdušeno povedal za revijo New Scientist. »Kar zadeva potrditev, je to čisto zlato.«
Smo torej rešili tisočletno uganko? Ne tako hitro. Kajti tu se oglasi Roger Jennison iz leta 1963. Če je krogelna strela oblak gorečega silicijevega prahu iz zemlje, kaj za vraga je počela na tisočih metrih višine v hermetično zaprtem kovinskem letalu?
Da bi pojasnil, kako krogle sploh zaidejo v zaprte hiše in pilotske kabine, je avstralski fizik John Lowke iz državne raziskovalne organizacije CSIRO leta 2012 v reviji Journal of Geophysical Research predstavil presenetljivo elegantno matematično rešitev. Krogelna strela po njegovem sploh ne »potuje skozi steklo« kot duh skozi zid. Namesto tega se po udaru strele električno nabiti ioni naberejo na zunanji strani okenske šipe. Tam ustvarijo tako močno električno polje, da na notranji strani stekla iztrgajo elektrone iz zraka in sprožijo žarečo razelektritev. Krogla torej ne vstopi skozi okno, nastane na njem. Toda tudi Lowke je ostal samokritičen: »Ključni dokaz vsake teorije o krogelni streli bi bil, če bi z njo lahko krogelno strelo tudi ustvarili.«
Psihoanalitična hipoteza
V Nemčiji so poskusili prav to. Na Inštitutu Maxa Plancka za fiziko plazme so raziskovalci pod vodstvom profesorice Ursel Fantz iz električnih razelektritev nad vodno gladino uspeli ustvariti sijoče plazmoide, ki se počasi dvigajo v zrak in so na prvi pogled srhljivo podobni krogelni streli. Toda Fantzova je ob tem opozorila, da njeni laboratorijski mehurčki ugasnejo v delčku sekunde in se ne sprehajajo po letalskih kabinah.
»Vse, kar imamo, so poročila ljudi, fotografije pa so res redke,« je junija 2025 opozorila za revijo BBC Science Focus. Ko so jo novinarji povprašali o špekulativnih teorijah, da bi za temi skrivnostnimi žarečimi kroglami morda stali celo nezemljani, pa je odvrnila, da je »plazma sestavljena iz atomov, ionov, elektronov in fotonov«. »In to je vse!«
Nato je tu še najbolj drzna, skoraj psihoanalitična hipoteza. Kaj pa, če v nekaterih primerih v sobi sploh ni nobene krogle? Avstrijska fizika Josef Peer in Alexander Kendl z Univerze v Innsbrucku sta leta 2010 izračunala, da lahko močna, hitro spreminjajoča se magnetna polja bližnjih strel delujejo neposredno na človeške možgane. Nekako tako kot tako imenovana medicinska transkranialna magnetna stimulacija.
Ko takšno polje draži vidno skorjo v naših možganih, človek z odprtimi očmi vidi lebdeče, premikajoče se svetlobne krogle – fosfene. Po poročanju revije National Geographic sta avstrijska raziskovalca ocenila, da bi lahko bila najmanj polovica vseh prijavljenih srečanj s krogelno strelo pravzaprav fiziološka halucinacija.
Sijajna zamisel … vse dokler se ne spomnimo ubogega Georga Richmanna v Sankt Peterburgu in ožgane obleke v Smethwicku. Halucinacije namreč še nikoli niso nikomur raznesle čevljev.
Danes se med fiziki vse bolj uveljavlja najbolj verjeten, vendar hkrati najbolj zapleten odgovor. »Krogelna strela« sploh ni en sam pojav. Morda pod eno etiketo mečemo tri ali štiri popolnoma različne redke trike narave. Tista na kitajski planoti je bila verjetno oblak gorečega silicijevega prahu. Tista na letalu Rogerja Jennisona morda kratkotrajna plazma, rojena na steklu pilotske kabine. Tista, ki jo je nekdo sredi noči videl nad svojo posteljo, pa morda nenaden magnetni šepet nevihte v njegovih lastnih možganih.