Spoštovane bralke, dragi bralci, naš literarni natečaj Zgodba Nedeljskega se je končal in komisija je imela kar obilo dela, da je vse prispevke prebrala in jih razvrstila. Pravzaprav smo vam vsem hvaležni, da ste se odzvali našemu vabilu in nam poslali svoje prispevke.
Tako kot lani smo tudi letos prejeli več kot dvesto vaših zgodb in znova ste dokazali, da se v marsikom skriva obetavna pisateljska žilica. V vsaki številki Nedeljskega dnevnika predstavimo po eno od izbranih zgodb.
– Napačni Janša (avtor Miklós Cseszneky)
– Nedokončano delo (avtorica Tjaša Hrovat)
– Palček in rdeče superge (avtorica Petra Guna)
– Rejenec (avtor Franjo Frančič)
– Soba 115 (Simona Koder)
– Čaj (Manca Bizjak)
– Ljudska modrost trden je most (Martin Kavčič).
Tokrat objavljamo zgodbo, ki jo je napisal Edo Krnić.
***
Neošiljene barvice
Stojiš v sobi in se oziraš naokoli. Z enim pogledom bi najraje objel ves prostor. Če bi imel možnost, bi čas zamaknil za nekaj ur naprej ali nazaj. Spomniš se prve kolonije. Nikogar nisi poznal. Starši so te pripeljali ravno v času kosila. Nekam si moral prisesti. Izbral si prvo prosto mesto. Odločitev je bila takrat pravilna. Z Janezom sta ostala prijatelja do danes. Prešine te, da imaš morda od takrat težavo s prihodi. Na zabave, rojstne dneve nisi nikdar prišel zadnji. Vedno med prvimi. Situacije, ko si moral pristopiti v družbo ali na kak dogodek, kjer so bili ljudje že zbrani, so ti predstavljale ogromen stres. Sedaj ni nič bolje.
V sobi je pet postelj. S treh je vate uprtih po dvoje oči. Dve sta nezasedeni. Ena bo tvoja naslednjih šest tednov. Prostor si si že zapomnil. Vedno si najprej ocenil prizorišče, kamor si prišel. Občudoval si ljudi, ki so brez kančka dvoma vase pristopili med ljudi in povsem sproščeno začeli pogovor. Tvoje prve besede so bile vedno popolnoma napačne. Potem ko si se usidral, po nekaj minutah, ko si se počutil del družbe, ti je postalo lažje. Sedaj veš, da je že tvoj ton napačen. Drža telesa.
»Zdravo družba,« so besede, ki, kot vedno, same pridejo iz tebe. Takoj veš, da si ga posral. Rahlo pripreš oči in se usedeš na posteljo ob oknu. Nihče ne reče nič. Veš, da je prvi vtis pomemben. Želiš si biti duhovit, želiš si, da bi takoj pridobil naklonjenost, nadrejenost. Tokrat je zopet prepozno.
»Marko sem,« poveš povsem brezizrazno.
»Tim.«
»Sandi.«
»Goran.«
Zavedaš se, da bodo potrebne nove stavčne tvorbe za navezavo stika. Trenutno se ne čutiš sposobnega, sploh pa ne pripravljenega, vključevati se med neznance. Dušijo te stene z obupnimi slikami, ki so jih verjetno narisali prebivalci te strašljive graščine, jogi, na katerem je ležalo nešteto ljudi z različnimi higienskimi navadami, in zidovi, ki so slišali preveč. Okna so ogromna, ravno zamenjana. To si sicer najprej opazil. Poklicna deformacija.
Kolikokrat si iz parka zrl v prostore, kjer si sedaj? Spraševal si očeta, kaj počnejo brezizrazni obrazi, ki neprekinjeno gledajo skozi okna. S potno roko si ga vsakič prijel za roko. Bal si se teh ljudi. Nekaj srhljivega je bilo na njih. Neka vdanost v usodo, sprijaznjenost z brezizhodnostjo, ki si je takrat nisi znal razložiti. Vsaj enkrat na leto si bil tu. Moralo je biti v šestem, sedmem razredu, ko si prebral knjigo Mladost na stopnicah. Dotaknil se te je prizor Cirila v muzeju, ko je na zidu zagledal s krvjo napisan stavek Ne pozabi me, sinko, in takoj prepoznal očetovo pisavo. Od takrat te je vleklo sem. Vedno znova si želel videti napise ljudi, ki so si s krvjo skušali zagotoviti večen spomin.
Si kdaj pomislil, da boš tudi ti skozi okno nekoč otožno gledal proti parku, tam pa bo stal deček in te prestrašeno gledal? Kot tebe takrat. Morda si ti tisti deček. In gledaš sebe. Deček pa se sprašuje, kje se je zalomilo, da si pristal tu.
Poleg grozeče stavbe je stal muzej. V eni sobi si se vedno zadržal dlje kot v drugih. Ohranjen zaporniški prostor, s praskami po zidovih, zadnjimi zapisi zapornikov. Vprašaš se, ali te bodo zdravniki spustili v muzej. Skozi okno uzreš Begunjščico, ki se spravlja k spanju. Ni več rešetk, ne sliši še več krikov zaprtih. Tukaj se kriči v sebi.
Poleg postelje imaš na polici barvice in prazne papirje, kamor boš lahko risal ali pisal. Še vedno se sprašuješ, zakaj si tukaj. Še vedno si prepričan, da ne sodiš sem. Tvoj obraz je drugačen kot obrazi sostanovalcev. Njihovi so polni gub, vsaka je priča letom zlorabljanja telesa, njihove kapilare so raztegnjene kot kolona avtomobilov na poti proti morju, nosovi so rdeče barve, kot bi jih pomakali v kri. In oči, one največ povedo. Zamegljene, motne kot kalna voda v morju, v njih pa odtenek rumenkaste barve. Lasje so razredčeni, mastni. Človeške kreature, potrebne celovite prenove.
Lesena miza je pod oknom, ob njej boš vsak dan sedel in pisal. Ne veš, komu, ampak boš. Morda boš ob tem dognal, zakaj si na tem mestu. Pisal boš Maši, najprej o otroštvu. Butasto se ti bo zdelo, da bodo neznanci poslušali o tem, kako si od drugega razreda dalje živel samo z očetom. Kaj pa mama, te bo verjetno vprašal nekdo. Ah, mama, boš najprej zapisal. Vsak dan je bila v gostilni. Včasih so jo prinesli domov, spet drugič se je komaj privlekla. Na vrh spomina bo privrelo vpitje. Jok. Pokozlan tepih. Pokozlano stranišče. Pokozlana kuhinja. Pokozlano življenje. Potem je v petek ni bilo domov. Policaji. Gozd. Vrv. Verjetno tega najprej sploh ne boš zapisal. Ko boš pripravljen to deliti, boš že naredil korak naprej. Ko boš spoznal, zakaj si tukaj, boš na pravi poti. Tudi to ni zagotovilo, da ne boš skrenil s te poti. Bo pa napredek.
Potem boš pisal o srednji šoli. Ne preveč, saj si bil skoraj ves čas pijan. Ni bilo sile, vsi smo pili, si govoril Maši. Potem boš prišel do marihuane. En džojnt na teden, dva, tri … En džojnt na dan, dva, tri … Zraven pa neomejene količine alkohola. Ni bilo več pomembno, pivo, poceni vino, nažican šnops. Samo da nisi bil v realnem času. Tukaj boš morda spoznal, kako pomembno se je spoprijeti s časom. Sam, brez pomoči substanc. Mladi smo bili, si razlagal Maši, ko sta se šele spoznavala. Tudi to boš moral zapisati. In si najprej priznati. Ko se je rodila Neža, si obljubil, da boš nehal. Ne pretiravaj, kakšno pivo na dan, si se branil. Če boš prišel do sem, boš verjetno že dognal, da si postajal ista mama. PIJANEC. Ja, to si, navaden pijanec.
Ne, ti nisi tak. Nihče ni tak, dokler se ne sooči sam s sabo. Priznati samemu sebi je najtežje. Tine je rodil, daj no, mogoče smo res preveč popili, si se branil, ko si prvič udaril Mašo. Na tem mestu boš verjetno zajokal. Prvič. Kar jokaj, niti sanja se ti ne, koliko sta prejokali Maša in Neža. Nič ni narobe, če jokaš. Boš pa na dobri poti. Priznati si boš moral marsikaj, se na novo roditi. Nehati kriviti svojo mater za to, kar si postal. Nehati kriviti Mašo, da je pretiravala, ko ti je postavila ultimat. Da ti ne potrebuješ pomoči. Da pretirava, si vpil. Da lahko kadar koli nehaš. Nehaj kriviti Nežo, ki je v vrtcu povedala, da je zlomljena roka tvoje maslo.
Že vidiš vzorec? Vedno je bil kriv nekdo drug. Nikoli ti. Za vse si sam kriv. Boli? Za vse si sam kriv. Kaj zdaj, ali si pijanec? Ali sem pijanec? Globoko v sebi se zavedaš, da če se ne pozdraviš, bo tako kot ti tudi Neža živela samo z enim staršem.
Begunjščica se ne vidi več. Čas je za počitek.
