Na kmetiji pod zelenimi pobočji Motnika se je pred dvema letoma in pol skotila kepica črno-bele energije. V rodovniku ji piše Xula – ime, ki zveni mehko in špansko sončno. Sploh, ker se izgovori Čula. In Čula je v teh letih postala po svoje posebna in samosvoja.
Prvih pet mesecev je živela pri mamici, med vonjem sena, zemlje in svobode. Tam se je naučila poslušati veter, opazovati živino in s hitrimi očmi spremljati vsak njen gib. Že takrat je bilo jasno, da v njej tli nekaj več – iskriva bistroumnost borderskega ovčarja in srce, ki hrepeni po svojem človeku.
Potem je našla dom pri Anžetu. Ali pa je on našel njo. Težko je reči, kdo je imel več sreče. Čula mu je življenje obrnila na glavo – napolnila ga je z jutranjim poskakovanjem, blatnimi tačkami in zvestim pogledom, ki pove več kot tisoč besed. Obožuje žogico. Žogica je njen svet, njen izziv, njena strast. Ko jo ima Anže v roki – ali ona ponosno v gobčku – drugega na svetu skoraj ni. Takrat je osredotočena, pripravljena in živa kot iskra.
A ko žogice ni, je Čula družabna duša. Ljudi in pse opazuje z nežno radovednostjo. Z laježem povabi druge pse k igri, kot bi jim govorila: »Dajmo, življenje je prekratko za dolgčas!« Je izredno samostojna, včasih malo trmasta, z odločnostjo v očeh. A ravno ta samosvojost skriva čudovit potencial za učenje. Hitro razume, hitro poveže, hitro začuti.
Najbolj neverjetno pa je, kako prepozna ljudi. Dobre sprejme z odprtim srcem, slabim se tiho umakne. Kot bi imela v sebi kompas, ki kaže proti toplini.
Po divjanju, teku in igri se doma umiri na svojem mestu. Tam leži, zadovoljna in utrujena, z rahlo zaprtimi očmi. Takrat je spet tista mala Čula iz Motnika – samo da ima zdaj svojega človeka, svoj dom in svojo zgodbo. In v tej zgodbi je vsak dan malo več ljubezni.
