Odgovor se skriva v fascinantni nevroznanosti spomina. Človeški možgani namreč informacije obdelujejo in shranjujejo na tri različne načine. Poznamo semantični spomin za dejstva in epizodični spomin za osebne izkušnje, vožnja s kolesom pa spada v kategorijo proceduralnega spomina. Gre za vrsto dolgoročnega spomina, ki nam omogoča opravljanje nalog, ki sčasoma postanejo samodejne in nam "preidejo v kri".
Ko veščino usvojimo, se možgani le še prilagajajo
Dr. Andrew Budson z Univerze v Bostonu pojasnjuje, da proceduralni spomin uporablja povsem druge dele možganov kot spomin na dogodke. Ključno vlogo igrajo bazalni gangliji in mali možgani, ki so strukturno veliko bolj odporni proti časovnim spremembam in pozabljanju. Medtem ko se spomini na včerajšnje načrte hitro razblinijo, se motorične veščine, kot so kolesarjenje, plavanje in tipkanje, "vgradijo" v nevronske poti. Ko se določena veščina enkrat shrani v te globoke možganske strukture, postanejo osnovni gibi zlahka dostopni, možgani pa jih le še prilagajajo trenutnim okoliščinam, denimo novemu modelu kolesa.
Potrebna je vaja
Pomemben dejavnik pri tem trajnem zapisu je ponavljanje. Ena sama vožnja ni dovolj za vzpostavitev močnega proceduralnega spomina; potrebna je vaja, ki okrepi nevronske poti. Ko so te poti enkrat utrjene, so izjemno stabilne. Čeprav se lahko tudi proceduralni spomin z leti nekoliko poslabša, se to dogaja bistveno počasneje kot pri drugih vrstah spomina. Razveseljivo je tudi dejstvo, da smo sposobni tvoriti nove proceduralne spomine skozi celotno življenje, kar starejšim omogoča učenje novih motoričnih veščin.
Ta evolucijska prilagoditev nam je v preteklosti omogočala preživetje, danes pa nam omogoča, da uživamo v vožnji s kolesom, tudi če smo se z njim nazadnje vozili v otroštvu.
