Verjetno ste že slišali ZA opozorilo, ki se prenaša iz generacije v generacijo: če otroku daste preveč sladkarij, bo kmalu »plezal po stenah«. Toda ali obstaja trden znanstveni dokaz, da nas sladkor resnično požene v hiperaktivnost? Kot je za The Guardian pojasnila Amanda Avery, izredna profesorica za prehrano in dietetiko na Univerzi v Nottinghamu, dokončnega dokaza še nimamo. Obstajajo pa teorije, zakaj ta povezava morda obstaja.
Dve glavni teoriji poskušata pojasniti domnevno povezavo med sladkorjem in spremembami v vedenju. Ena teorija izhaja iz tega, kako sladkor aktivira telesni sistem nagrajevanja. To sproži izbruh dopamina, znanega kot nevrotransmiter za »dobro počutje«. »Povišane ravni dopamina so lahko povezane s spremembami v vedenju, ki lahko vključujejo obdobja hiperaktivnosti,« pravi Avery. Druga teorija se osredotoča na nihanje krvnega sladkorja. Uživanje večjih količin sladkorja lahko povzroči hiter dvig glukoze v krvi, ki mu sledi hiter padec. To stanje, znano kot reaktivna hipoglikemija, lahko povzroči vedenjske spremembe, ki bi jih nekateri lahko interpretirali kot hiperaktivnost.
Kaj v resnici pravi znanost?
Kljub tem teorijam je znanstvenih dokazov, ki bi jih potrdili, presenetljivo malo. Številne študije in strokovni pregledi so povezavo med sladkorjem in hiperaktivnostjo v veliki meri ovrgli kot mit. Že leta 1995 je obsežna meta-analiza, objavljena v reviji JAMA, zaključila, da sladkor ne vpliva na vedenje ali kognitivne sposobnosti otrok.
Težava je tudi v tem, da je »hiperaktivnost« zunaj klinične diagnoze ADHD, zelo subjektiven pojem. Kot poudarja Avery: »Kar bi en starš označil za hiperaktivno, bi drug morda videl le kot energično«.
Raziskave so doslej odkrile le omejene povezave med vnosom sladkorja in hiperaktivnim vedenjem, pa še te večinoma pri otrocih, ki že imajo diagnosticirano motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD).
Moč pričakovanja in sladkane pijače
Zakaj se torej ta mit tako trdovratno drži? Raziskave kažejo na močan psihološki dejavnik: pričakovanja staršev.
V študijah, kjer so staršem rekli, da so njihovi otroci prejeli sladkor, čeprav so v resnici dobili placebo brez sladkorja, so starši svoje otroke dosledno ocenili kot bolj hiperaktivne. Zdi se, da ko starši pričakujejo »sladkorni bum«, ga tudi vidijo.
Poleg tega ne smemo pozabiti na kontekst. Otroci pogosto uživajo sladkarije na rojstnodnevnih zabavah ali praznovanjih – v okoljih, ki so že sama po sebi zelo spodbudna, polna prijateljev in iger. Navdušenje je torej posledica dogodka, ne nujno torte.
Najmočnejše povezave med vnosom sladkorja in vedenjem so bile opažene pri sladkanih pijačah. Vendar te pijače, ki lahko vsebujejo tudi sedem ali osem žličk sladkorja na porcijo, pogosto vsebujejo tudi druge snovi, kot so kofein in različni aditivi. Zaradi tega je težko izolirati sladkor kot edinega krivca.
Dokazov ni, a previdnost ni odveč
Torej, ali nas sladkor naredi hiperaktivne? Znanost zaenkrat pravi, da to ni dokazano.
Čeprav so nekatere študije na živalih pokazale, da so bile tiste, hranjene z visoko vsebnostjo sladkorja v zgodnjem življenju, kasneje bolj hiperaktivne, se ti rezultati (še) niso potrdili pri ljudeh.
Ne glede na vprašanje hiperaktivnosti pa Amanda Avery opozarja, da večina od nas uživa več sladkorja, kot je zdravo. Prekomerno uživanje sladkorja je dokazano povezano z drugimi zdravstvenimi težavami, kot sta zobna gniloba in debelost. Zato je zmanjšanje vnosa sladkorja v vsakem primeru koristno.
