Mikronasilje so vsakdanja dejanja ali pripombe, ki, čeprav niso dojete kot nasilje, krnijo dostojanstvo učenca in ga lahko trajno prizadenejo. Da bi jih ustavili, se jih moramo najprej naučiti prepoznati.
Francoska okrožnica (avtor je francoski strokovnjak, op. p.) za začetek šolskega leta 2025 ponovno potrjuje zavezo »zavračanju vseh oblik nasilja« v šoli, s ciljem »angažiranja in prevzemanja odgovornosti vseh akterjev izobraževalne skupnosti«. Vendar hoteti ne pomeni tudi moči: najprej je treba razumeti vzroke simptoma, da bi jih lahko zares odpravili.
Da bi oživili kolektivno odgovornost – odgovornost učiteljev, vzgojiteljev, staršev … in učencev – se je treba zavedati diskurzov, ki dovoljujejo mikronasilje v medosebnih odnosih. Prav tako je treba znati prepoznati in v prakso prenesti mikropozornosti, ki prispevajo k razvoju učencev.
Mikronasilje in zanikanje odgovornosti
Psiholog Stanley Milgram se v svojih eksperimentih o podrejanju avtoriteti sklicuje na koncept »banalnosti zla«, ki ga je razvila Hannah Arendt, in ugotavlja, da večina zla, ki se lahko zgodi na svetu, ne izvira iz perverzne ali diabolične volje, temveč iz preprostega zanikanja odgovornosti. Postati tujec svojemu »globokemu jazu« in postati »zgolj instrument, namenjen izvajanju volje drugega«: prav ta vrsta majhnega odpovedovanja lastni volji je prvi, neopazen korak k zlu, ki ga lahko storimo drugemu.
V tem pogledu izraženi namen ne more biti jamstvo za neškodljivost. Tu je treba prisluhniti in prepoznati puhlice, tiste pripravljene fraze, ki služijo kot miselne opore in s katerimi si lahko dovolimo biti (mikro)nasilni:
- »To je za tvoje dobro« ali predvidevanje ugodnih posledic;
- »Mene boli« ali obrnjena obtožba;
- »Saj ni tako hudo« ali minimiziranje;
- »Za vse je enako« ali banaliziranje;
- »Ubogi revež« ali ironija; vsi načini odrekanja empatiji in celo samoempatiji, ko si rečemo: »Nimam izbire.«
Spekter obrambnih mehanizmov je širok in potrebno je notranje delo na razjasnitvi, da bi (ponovno) prevzeli svojo odgovornost. Sprememba jezikovnih avtomatizmov, ki služijo poceni pomirjanju vesti, je nujna za izhod iz statusa quo. A če ozaveščanje tu nima ničesar opraviti z neko »dobro vestjo«, ki si jo pripisujemo, prav tako nima ničesar opraviti z neko »slabo vestjo«, ki bi si jo morali pripisovati, tem čiru duše, ki hrani občutek krivde.
Dobrohotnost se začne pri sebi: da, (zelo) verjetno smo bili mikronasilni in ni nič presenetljivega, da smo v »reprodukciji«. A bistveno ni tisto, kar je bilo storjeno, temveč tisto, kar bo storjeno odslej. Ne gre za to, da bi bili »popolni« (zadušljiva in neizpolnljiva zahteva), ampak, bolj skromno, da sprejmemo, da je človek, čeprav nepopoln, »izpopolnljiv«. Potrebuje napredek, kar vodi v možnost tako izboljšanja kot poslabšanja.
Mikropozornosti hranijo vzgojna poslanstva
To delo na odgovornosti odpira polje možnosti, ki so ga že raziskali številni vzgojitelji, z razvojem mikropozornosti. Ti znaki priznanja prispevajo k tkanju vezi ter podpirajo zaupanje in samospoštovanje: ne vrednotijo samo učenca kot takega, ampak tudi (in predvsem) osebo učenca.
Ob šolskem izletu, med odmorom, pri projektu ali med običajnim poukom lahko pripomba, nasmeh, pogled, neformalna pozornost nahrani potrebo po priznanju in v togo delovanje institucije vnese obliko »igre«.
V nasprotju z mikronasiljem so mikropozornosti tiste geste ali besede, ki naredijo razliko in ki v toplini pogleda ali nasmeha poslušajo, podpirajo, ne da bi skušale normalizirati. Študent magistrskega študija pripoveduje:
»V srednji šoli sem imel učiteljico biologije, ki je ustvarila izjemen odnos z našim razredom. Zanimala se je za našo pot, naše projekte in nam je veliko pomagala pri izbiri študija. Še danes sprašuje po svojih učencih v skupini na Discordu. Ta učiteljica je bila za mnoge oporna točka in zgled. Ko smo imeli težave v šolskem življenju ali pri pouku, smo se lahko z njo svobodno pogovorili, poslušala nas je in nam ponudila rešitve ali nasvete. Je ena od oseb, ki me je navdihnila, da bi tudi sam poučeval in ustvaril pravi odnos s svojim razredom.«
Smo na področju anekdot? Morda... Toda bistveno se včasih pojavi na robu, skrivaj, nepredvidljivo. To so veliki in srečni učinki majhnih vzrokov, ki jih ustvari drža, ki omogoča (si upa) srečanje.
Vsakdo ima izkušnjo s takšnimi sončnimi vzgojitelji, ki postanejo »mentorji odpornosti« in omogočajo najranljivejšim, da »zdržijo«. Njihova dejavnost se prenaša in šolo naredi več kot samo prostor za (pre)živetje: postane prostor, kjer je dovoljeno cveteti.
Paradoks je, da ta dejavnost v visoko normalizirani instituciji, kot je šola, komajda najde podporo. Ali ne bi bil čas, če želimo uresničiti preprečevanje vseh oblik nasilja v šoli (in drugod), da bi mikropozornosti čim bolj institucionalizirali, da ne bi bile več izjema, ampak pravilo? Da bi kakovost medosebnih odnosov postala osrednje vprašanje izobraževanja učiteljev, ki je bilo doslej osredotočeno na vsebine poučevanja?
Nedvomno gre za spremembo paradigme, tiste, ki naj bi oživila vključujoče vrednote in jih spremenila v nekaj več kot le kvantitativne norme, ki jih je treba spoštovati. Za začetek je treba sprostiti besedo, ne z namenom obtoževanja, ampak za začetek dialoga, da bi v središče ponovno postavili kolektivno inteligenco in deljeno odgovornost.
***
Ta članek je bil izvirno objavljen na spletni strani The Conversation pod licenco Creative Commons. Preberite izvirni članek. Tukaj je objavljen z izrecnim privoljenjem avtorja.
