Ste se kdaj pogledali v ogledalo in bili za trenutek presenečeni nad obrazom, ki vas je pogledal nazaj, preprosto zato, ker se v sebi počutite desetletje mlajše? Če je vaš odgovor pritrdilen, niste edini. In kar je še pomembneje: znanost potrjuje, da to ni zgolj utvara, preblisk optimizma ali psihološko zanikanje resničnosti. Gre za globok biološki fenomen.
V strokovnih krogih gerontologije in psihologije ta vrzel med letnico rojstva na vašem osebnem dokumentu in vašim notranjim občutkom nosi ime subjektivna starost. Raziskave zadnjega desetletja vedno znova kažejo, da to, kako stari se počutimo, ni samo odraz našega trenutnega razpoloženja, pač pa je izjemno natančen biološki kazalnik, tesno povezan z zdravjem naših celic, hitrostjo naše hoje in celo našo dolgoživostjo.
Kako pa je mogoče, da imata dva 75-letnika povsem drugačno izkušnjo lastnega telesa? Odgovor se skriva v tistem, čemur bi lahko rekli uporne celice, torej v fizični osnovi mladostnosti.
Normalno staranje
Dolgo časa smo staranje enačili z neizogibnim pešanjem telesa, kot da gre za rjavenje stroja, ki ga ni mogoče ustaviti. Toda znanost ostro ločuje med kronološko starostjo (številom svečk na rojstnodnevni torti) in biološko starostjo (dejansko obrabo naših celic). Tu je pomembna epigenetika, torej veda, ki preučuje, kako naše okolje, prepričanja in življenjski slog dobesedno vklapljajo ali izklapljajo določene gene. Ljudje z občutkom nizke starosti s svojim načinom življenja nevede utišajo tiste gene, ki spodbujajo hitrejše staranje organizma.
»To preprosto vprašanje – kako stari se počutite – se zdi še posebej pomembno,« ugotavlja dr. Antonio Terracciano, profesor geriatrije na floridski univerzi, ki preučuje povezavo med počutjem in zdravjem. Njegove raziskave kažejo, da tisti, ki se počutijo mlajše od svoje kronološke starosti, niso samo psihološko odpornejši, ampak imajo dejansko boljši spomin in so podvrženi manjšemu tveganju pešanja umskih sposobnosti. Njihov občutek mladosti ni iluzija.
Zakaj se nekateri zjutraj zbudijo zategnjeni in polni bolečin, medtem ko drugi vstanejo z lahkoto? Ena ključnih besed v moderni znanosti o dolgoživosti je »inflammaging« (skovanka iz angleških besed za vnetje in staranje), kronično, nizkostopenjsko vnetje, ki tli v telesu. To ni vnetje, ki bi ga videli kot oteklino ali rdečico, ampak gre za stanje, ki povzroča meglo v možganih, izčrpava energijo in pospešuje propadanje tkiv.
Starejši posamezniki, ki se počutijo mlade, imajo v krvni sliki presenetljivo pogosto precej nižje ravni vnetnih markerjev. Njihov imunski sistem ni nenehno v stanju preplaha. To je pogosto neposredna posledica prehrane, spanja in predvsem rednega, zmernega gibanja, ki v telesu deluje kot naravni zdravilec vnetij.
Fizična vitalnost pa ne pomeni, da moramo v osemdesetih letih teči maratone. Skrivnost tistih, ki prekipevajo od energije, se skriva v njihovih mitohondrijih, kar so drobne elektrarne znotraj naših celic. Ko smo nenehno v zmernem gibanju (naj bo to vrtnarjenje, sprehod do trgovine ali ples), ohranjamo te celice izjemno učinkovite. Toda na te celične procese močno vpliva tudi naš um.
Pomembna prepričanja
Dr. Becca Levy z Univerze Yale, pionirka na področju psihologije staranja in avtorica odmevne knjige Breaking the Age Code (Dekodiranje starosti), je z desetletji raziskav dokazala, da naša biologija na neki način posluša naša prepričanja.
»V raziskavi sem ugotavljala,« piše dr. Levyjeva, »da so starejši ljudje s pozitivnejšim dojemanjem staranja dosegali boljše fizične in kognitivne rezultate kot tisti z negativnim dojemanjem. Pogosteje so si opomogli po hudi invalidnosti, imeli so boljši spomin, hodili so hitreje in celo živeli dlje.« Tisti, ki zavračajo družbeni stereotip o starosti kot nujnem obdobju nemoči, svojemu telesu pošiljajo kemične signale za obnovo.
