Tudi v slovenskem kulturnem prostoru, kjer so družinske vezi tradicionalno prepletene z idejo o nerazdružljivosti in neločljivosti družine, se vse pogosteje soočamo s pojavom, ki se na prvi pogled zdi hladen, v resnici pa izhaja iz globoke potrebe po preživetju.
Govorimo o kulturi omejevanja stikov oziroma konceptu, poznanem pod angleškim izrazom »low contact«. Gre za premišljeno in pogosto bolečo odločitev posameznika, da odnosov s svojci ne prekine povsem, temveč jih zavestno zmanjša na najmanjšo možno mero. Takšen pristop pomeni odmik od dolgo zakoreninjenega prepričanja, da moramo starše, brate ali sestre imeti radi in prenašati ne glede na njihovo ravnanje, ter v ospredje postavlja osebno integriteto in duševno zdravje posameznika.
Vzpon tega trenda ni posledica sodobne objestnosti ali pomanjkanja spoštovanja do starejših. Ravno nasprotno: psihologi ugotavljajo, da gre pogosto za odziv na desetletja trajajočo nezdravo družinsko dinamiko, v kateri so bile osebne meje sistematično kršene. Dr. Ramani Durvasula, klinična psihologinja in avtorica, ki redno sodeluje z največjimi svetovnimi mediji, poudarja, da omejeni stiki niso kazen za drugega, temveč oblika samozaščite: »Omejevanje stikov je namenjeno ljudem, ki si ne morejo privoščiti popolne prekinitve odnosa, a hkrati ne zmorejo več prenašati čustvenega davka, ki ga ta odnos zahteva.« V preteklosti so bili posamezniki pogosto prisiljeni prenašati čustveno manipulacijo ali nenehne kritike, saj je bila družbena stigma ob oddaljevanju od družine prevelika. Danes se te paradigme postopoma, a vztrajno rušijo.
Kratka srečanja na nevtralnem terenu
Metoda omejevanja stikov deluje kot nekakšna vmesna postaja med zanikanjem težav in radikalno prekinitvijo vseh vezi. Posameznik, ki se zanjo odloči, komunikacijo postavi v jasno določen, nadzorovan okvir: to pomeni, da so pogovori omejeni na nevtralne, površinske teme, kot so vreme, splošne novice, vsakdanjosti brez osebne teže. Intimnost se iz odnosa umakne; osebni uspehi, dvomi in strahovi ne spadajo več v skupni prostor, saj so v toksičnih odnosih pogosto tarča manipulacije ali zlorabe. Namesto večdnevnih obiskov se srečanja skrčijo na nekaj ur, pogosto na nevtralnem terenu. Terapevtka Sharon Martin pri tem izpostavlja ključno spoznanje: »Mnogi odrasli otroci se počutijo krive, ker ne zmorejo biti 'popolni' otroci težavnim staršem. Toda omejevanje stikov vam omogoča, da ohranite vlogo v družini, ne da bi ob tem izgubili svojo dušo.«
Strokovnjaki opozarjajo, da je najtežji del tega procesa soočanje z okolico. V okolju, v katerem so nedeljska kosila sveta vladar, se tisti, ki se začne umikati, hitro znajde pod plazom očitkov okolice. Sorodniki pogosto prevzamejo vlogo samooklicanih mirovnikov in žrtev nagovarjajo k brezpogojnemu odpuščanju. A dr. Joshua Coleman, psiholog in strokovnjak za družinsko odtujenost, opozarja na pasti takšnega pritiska: »Odpuščanje je dragoceno, toda če druga stran ni pripravljena priznati svojih dejanj ali se spremeniti, je siljenje v bližino le recept za ponovitev travme.« Kultura omejenih stikov nas uči, da je mogoče nekoga spoštovati tudi z razdalje – ne da bi mu hkrati dovolili, da še naprej zastruplja naš vsakdan.
Zanimivo je, da prav omejitev stikov v številnih primerih dejansko prepreči dokončen razpad družine. Ko posameznik opusti pričakovanje, da se bo toksična oseba spremenila, in namesto tega prevzame nadzor nad lastno izpostavljenostjo, se intenzivnost konfliktov pogosto zmanjša. Odnos postane civiliziran, čeprav morda nikoli ne bo zares topel. To je pragmatična rešitev za svet, v katerem se vse bolj zavedamo, da duševnega zdravja ne smemo žrtvovati na oltarju družinskih pričakovanj. Navsezadnje namreč drži, da si družine ne izbiramo, si pa lahko izberemo način (in si ga tudi moramo), kako bomo v njej obstajali, ne da bi pri tem izgubili svojo integriteto.
