Kampanje za reševanje čebel so v zadnjem desetletju preplavile svet in združile ljudi v prizadevanjih za ohranitev narave, vendar tuji mediji zdaj razkrivajo precej neprijetno resnico o tej globalni okoljevarstveni zmagi. Kot obširno poročajo v časniku New York Times, opirajoč se na nedavne študije vodilnih bioloških inštitutov, je nastala situacija, ki jo strokovnjaki imenujejo največji ekološki paradoks našega časa. Z množičnim postavljanjem panjev v urbanih središčih in na podeželju smo namreč uspešno rešili in celo prenamnožili domačo medonosno čebelo, ob tem pa nevede porušili krhko lokalno biotsko ravnovesje.
Podatki namreč kažejo, da se je število urbanih panjev v številnih evropskih in ameriških mestih v zadnjih desetih letih povečalo za več kot tristo odstotkov, kar je ustvarilo nevzdržno obremenitev za okolje. Strokovnjaki v zadnjih dneh opozarjajo, da domača medonosna čebela pravzaprav nikoli ni bila resnično ogrožena vrsta, temveč gre z biološkega vidika za živino, ki pa zaradi svoje agresivnosti in izjemnega števila zdaj neusmiljeno izpodriva divje in samotarske čebele. Na svetu obstaja več kot dvajset tisoč vrst divjih čebel in prav te spadajo med ogrožene vrste. So ključne za opraševanje specifičnih lokalnih divjih rastlin ter ohranjanje raznolikosti naših ekosistemov, a so se sedaj znašle na robu izumrtja zaradi pomanjkanja virov hrane.
Biologi opozarjajo tudi na osupljiv podatek, da lahko ena sama družina domačih medonosnih čebel v eni sezoni nabere toliko cvetnega prahu, kolikor bi ga za svoje preživetje in razmnoževanje potrebovalo okoli sto tisoč divjih samotarskih čebel, kar ustvarja hudo pomanjkanje virov za divje opraševalce v radiju več kilometrov. Poleg tega najnovejše raziskave kažejo na skrb vzbujajoč prenos patogenov in virusov iz prenatrpanih komercialnih panjev na divje populacije, kar njihov propad le še pospešuje.
Ugledni kanadski raziskovalec in biolog dr. Scott MacIvor je to problematiko v enem od nedavnih intervjujev za tuje medije slikovito povzel z besedami, da je reševanje medonosnih čebel z namenom pomagati naravi podobno, kot če bi za reševanje ogroženih divjih ptic začeli množično gojiti domače kokoši. Ta velika konkurenca pri boju za nektar po pisanju okoljskih novinarjev pomeni, da divje vrste preprosto izgubljajo bitko za preživetje, ekosistemi pa postajajo vse bolj ranljivi. Zato naravovarstveniki zdaj nujno preusmerjajo pozornost javnosti in pozivajo k sajenju avtohtonih medovitih rastlin ter ohranjanju naravnih, neokrnjenih habitatov, ne pa da se zgolj postavljajo novi komercialni čebelnjaki, s čimer bi vsaj poskušali vrniti nujno potrebno ravnovesje v naše ekosisteme.
