Grenlandski kit živi dlje kot katerikoli drug sesalec. Njihova maksimalna življenjska doba je daljša od 200 let. Kako lahko te 80-tonski sesalci živijo tako dolgo, doslej ni bilo v celoti pojasnjeno. Zdaj pa znanstveniki verjamejo, da so na sledi odgovoru in iščejo načine, kako bi to zmogljivost prenesli na ljudi. Menijo, da bi uspeh lahko vodil do bolj zdravega staranja ter zaščite organov in tkiv med operacijami in presaditvami.
»Želeli smo razumeti mehanizme izjemne dolgoživosti grenlandskega kita, sesalca z najdaljšo življenjsko dobo,« pravi profesorica Vera Gorbunova, biologinja z Univerze v Rochestru v New Yorku. »Ugotovili smo, da morda del mehanizma poteka prek zelo natančnega in učinkovitega popravljanja zlomov DNK.«
O čem je govora? Vsi živi organizmi tekom življenja utrpijo poškodbe DNK. Celice poskušajo popraviti poškodbe, vendar popravki niso vedno učinkoviti. To sčasoma privede do kopičenje mutacij, te pa povečajo tveganje za raka in spodbujajo staranje.
Prostor za izboljšave
Grenlandski kiti so domnevno izredno dobri pri popravljanju poškodb DNK. Posledično kiti pridobijo manj mutacij. »Ugotavljamo, da so tovrstna popravila zelo pomembna za dolgo življenje,« je dejala Gorbunova.
Z vrsto poskusov na celicah kitov so prišli do dognanja, da k popravljanju DNK močno prispeva protein, poimenovan CIRBP. Ta se sproži ob izpostavljenosti mrazu. Grenlandski kiti preživijo življenje v arktičnih vodah in proizvajajo 100-krat več CIRBP kot ljudje.
»Ta strategija, ki ne uniči poškodovanih celic, temveč jih zvesto popravi, lahko prispeva k izjemni dolgoživosti in nizki pojavnosti raka pri grenlandskem kitu,« so raziskovalci zapisali v reviji Nature.
Kaj pa se zgodi, če povečamo raven CIRBP v človeških celicah? Spodbujanje proteina je podvojilo delež popravljenih zlomov DNK. Nadaljnji poskusi na muhah so pokazali, da je dodaten CIRBP povečal njihovo življenjsko dobo in jih naredil bolj odporne na sevanje, ki povzroča mutacije.
»Prvi sklep, ki ga lahko potegnemo, je, da je pri ljudeh prostor za izboljšave,« je dejala Gorbunova.
Lahko tuširanje s hladno vodo pomaga?
Kako pomembno vlogo ima popravljanje DNK pri dolgoživosti grenlandskega kita, sicer še vedno ni povsem jasno. Kljub temu raziskovalci zdaj vzgajajo miši z povečano vsebnostjo CIRBP, da bi videli, kako dolgo bodo živele. Prav tako želijo preveriti, ali imajo plavalci v hladni vodi ali tisti, ki se tuširajo z mrzlo vodo, zvišano raven proteina in kako trajno je to povečanje.
»Preveriti moramo, ali je dovolj kratka izpostavljenost mrazu, vendar bomo iskali tudi farmakološke načine za dosego tega,« je dejala Gorbunova. »Ne želijo si vsi plavanja v mrzli vodi.« Kljub optimizmu naj bi bil prenos sposobnosti grenlandskega kita na človeka velik izziv, saj naj bi bile na delu tudi naravne omejitve človeškega telesa glede obnove.
