Psi nas berejo bolje, kot smo mislili: njihovi možgani prepoznajo človeška čustva

Raziskovalci z Univerze na Dunaju so s slikanjem možganov preučevali, kako psi zaznavajo človeške obrazne izraze. Študija, objavljena v reviji iScience, kaže, da se pasji možgani različno odzivajo na veselje, žalost, jezo in strah.

»Pri psih je zgodba povsem drugačna kot pri primatih,« je za CNN pojasnila vodilna avtorica raziskave Laura Cuaya. »Razvijali so se po drugačni evolucijski poti, vendar so skozi udomačitev razvili socialne sposobnosti, ki jim omogočajo razumevanje in sodelovanje z ljudmi.«

Don Luis

Odziva se po navdihu: zgodba kužka Dona Luisa, ki je osvojila splet

V prvem delu raziskave so znanstveniki pregledali možgane osmih psov, medtem ko so jim prikazovali fotografije neznanih ljudi z veselim ali nevtralnim izrazom. Ob pogledu na vesele obraze se je povečala aktivnost v delih možganov, povezanih z obdelavo informacij in sistemom nagrajevanja.

V nadaljevanju so 12 psom prikazali obraze, ki so izražali veselje, jezo, strah ali žalost. Analiza možganske aktivnosti je pokazala različne vzorce odzivanja na posamezna čustva, pri čemer se negativna čustva niso obdelovala na enak način kot veselje.

»Ljudje smo zelo dobri pri zaznavanju drobnih podrobnosti na obrazu in očitno so v tem dobri tudi psi,« je povedal prvi avtor raziskave Raúl Hernández-Pérez. »S preučevanjem njihovih možganov lahko bolje razumemo, katere prilagoditve so se razvile in jim omogočajo tako izjemno socialno in čustveno razumevanje ljudi,« je dodal.

Upoštevajo tudi govorico telesa

Raziskovalci poudarjajo, da psi čustev ne prepoznavajo zgolj po obrazu. Pri razumevanju človeka upoštevajo tudi govorico telesa, glas in vonj. Prav tako je pomembno, da so vsi psi v raziskavi živeli v ljubečem domu. Psi, ki imajo drugačne izkušnje z ljudmi, bi lahko človeške signale zaznavali drugače.

ZANIMIVOST

Fotozgodba: revija tekmovalcev 50. izbora za najgršega psa. Katerega bi izbrali vi?

Sodelujoče pse so morali posebej pripraviti na slikanje z magnetno resonanco. Postopoma so jih učili, da mirujejo, nato pa so jih navajali na opremo in glasne zvoke naprave. »Eden največjih izzivov je psu razložiti, da je njegova naloga pravzaprav to, da ne počne ničesar,« je povedal Hernández-Pérez. 

Raziskava ima tudi omejitve. V njej je sodelovalo razmeroma malo psov, večinoma mejnih škotskih ovčarjev​, ki so znani po svoji inteligenci in sposobnosti zaznavanja socialnih signalov. Zato bodo potrebne dodatne raziskave, da bi ugotovili, ali se med pasmami pojavljajo razlike.