Ptička, o kateri pišemo, ima namesto običajnega kljuna kar dve različni orodji. Eno je podobno kratkemu, močnemu dletu, drugo pa dolgi, tanki in ukrivljeni pinceti. Z enim tolče po lesu in vanj dolbe luknjice, z drugim pa iz njih spretno izvleče skrite žuželke. Takšna ptica resnično obstaja. Živi na Havajih in je tako nenavadna, da so ji znanstveniki nadeli vzdevek »havajski švicarski nož«.
Domačini jo imenujejo ʻakiapōlāʻau, njeno znanstveno ime pa je Hemignathus wilsoni. Gre za majhno rumenkasto ptico iz skupine havajskih medosledcev, ki jo najdemo samo na največjem havajskem otoku. Že dolgo velja za eno najbolj nenavadnih predstavnic ptičjega sveta, nova raziskava pa je pokazala, da je še precej bolj posebna, kot so domnevali.
Kot je v začetku novembra poročala tiskovna agencija Reuters, so raziskovalci odkrili, da ptica pri vrtanju v les ne uporablja zgolj kljuna, temveč skoraj vse telo. Njena posebna telesna zgradba ji omogoča, da počne nekaj, česar večina drugih ptic sploh ne bi zmogla.
Dve orodji v enem kljunu
Če si ʻakiapōlāʻau ogledamo od blizu, hitro opazimo, da je njen kljun poseben. Zgornji del je dolg, tanek in izrazito ukrivljen navzdol, spodnji pa kratek, raven in precej močnejši. Videti je skoraj tako, kot bi narava po pomoti združila kljuna dveh različnih ptic. Toda nenavadna oblika ima zelo praktičen namen. Ko ptica na drevesni veji išče hrano, najprej preveri, kje bi se lahko skrivale ličinke in gosenice. Včasih po lesu rahlo potrkava in išče primerna mesta. Nato široko odpre kljun, zgornji del odmakne in s kratkim, močnim spodnjim delom začne dolbsti v les.
Ko naredi dovolj veliko odprtino, zamenja orodje. V luknjico potisne dolg in gibljiv zgornji del kljuna ter z njim preiskuje razpoke, dokler ne doseže plena. Gre za izjemno redko prilagoditev. Zgornji in spodnji del kljuna namreč opravljata dve povsem različni nalogi, čeprav sta del istega organa.
Žolna, ki ni žolna
Na Havajih ni avtohtonih žoln, ki bi s svojim močnim kljunom iskale žuželke pod drevesnim lubjem. Njihovo ekološko vlogo je zato prevzela povsem drugačna ptica. ʻAkiapōlāʻau ni bližnja sorodnica žoln, vendar je skozi evolucijo razvila podoben način pridobivanja hrane. To je lep primer pojava, ki mu znanstveniki pravijo konvergentna evolucija. Različne živalske vrste lahko neodvisno druga od druge razvijejo podobne sposobnosti, kadar se prilagajajo primerljivim življenjskim razmeram.
Toda havajska ptica je šla še korak dlje. Namesto enega močnega kljuna, kakršnega imajo žolne, je razvila nekakšno kombinacijo dleta in sonde. Raziskovalce je dolgo begalo, kako lahko tako drobna ptica z nenavadno oblikovanim kljunom sploh dovolj močno udarja po lesu, ne da bi se pri tem poškodovala. Zdaj so našli del odgovora.
Vrtanje se začne pri nogah
Raziskavo je vodil Alexander Clark, doktorski študent Univerze v Chicagu in sodelavec tamkajšnjega naravoslovnega muzeja Field Museum. S sodelavci je podrobno preučil okostja ʻakiapōlāʻau iz muzejskih zbirk in jih primerjal z okostji sorodnih ptic. Ugotovitve, objavljene v znanstveni reviji Ornithology, so pokazale, da ima ptica nenavadno kratko in čvrsto stegnenico ter posebej razvito tetivo mišice, ki sodeluje pri upogibanju gležnja. Prav ta zgradba ji pomaga, da se med vrtanjem opre na vejo, nekoliko dvigne telo in ga nato sunkovito potisne navzdol.
Pri žolnah glavnino udarca ustvarjajo mišice vratu. Pri havajski ptici pa sila nastaja že v nogah in se prenaša skozi celotno telo. Clark je gibanje primerjal s človekom, ki zamahne s sekiro. Če želi močno udariti, ne premakne samo rok, temveč v zamah vloži težo in gibanje celotnega telesa.
Podobno počne ʻakiapōlāʻau. Njeno vrtanje se pravzaprav začne pri gležnjih. Znanstveniki so odkrili tudi, da je kostna osnova zgornjega dela kljuna precej krajša od njegove zunanje roževinaste ovojnice. To pomaga pojasniti njegovo prožnost, ki je ključna pri iskanju ličink v ozkih razpokah.
Mladiči se morajo učiti
Čeprav se ptica že rodi s svojim nenavadnim orodjem, ga še ne zna takoj uporabljati. Iskanje hrane zahteva precej spretnosti. Najprej mora ugotoviti, kje se pod lubjem skrivajo žuželke, nato pravilno uporabiti spodnji del kljuna, na koncu pa z zgornjim izbrskati plen.
Po ugotovitvah raziskovalcev mlade ptice zato ostajajo ob odraslih nenavadno dolgo. Opazujejo jih in se postopoma učijo zahtevne tehnike prehranjevanja. Takšno vedenje kaže, da tudi pri pticah nekatere sposobnosti niso zgolj prirojene, ampak jih morajo z vajo izpopolniti. Raziskovalci ob tem priznavajo, da vseh skrivnosti še niso razvozlali. Med drugim še ni povsem jasno, kako lobanja te ptice prenaša ponavljajoče se udarce ob les.
Ostalo jih je manj kot dva tisoč
Hkrati se strokovnjaki v strahu sprašujejo, ali bo tej ptički sploh uspelo preživeti. Po njihovih ocenah v naravi živi manj kot dva tisoč primerkov. Vsi so omejeni na gozdove severovzhodnega pobočja enega samega havajskega vulkana. Vrsta je kritično ogrožena. Njeno življenjsko okolje so skozi desetletja spreminjali krčenje gozdov, tujerodne živali in bolezni, ki so prizadele številne havajske ptice.
Havajski otoki so zaradi svoje osamljenosti razvili izjemno bogat živalski svet. Številne tamkajšnje vrste ne živijo nikjer drugje na Zemlji. Toda prav zaradi te osamljenosti so tudi posebej ranljive. Če neka vrsta izgine z enega samega otoka, lahko za vedno izgine s planeta.
Alexander Clark opozarja, da bi z izumrtjem ʻakiapōlāʻau izgubili nekaj neponovljivega: ne le ptice z nenavadnim kljunom, ampak tudi njeno petje, način prehranjevanja in milijone let evolucijske zgodovine. Zato ima novo odkritje tudi grenak priokus. Znanstveniki so pravkar podrobneje razvozlali, kako deluje eden najbolj nenavadnih naravnih izumov, hkrati pa se bojijo, da bi lahko njegov lastnik kmalu izginil.