Ko govorimo o umetni inteligenci (UI), si večina predstavlja abstraktne algoritme, klepetalnike in hitro generiranje slik. A kot opozarjajo v članku britanskega časnika The Guardian, ki povzema prelomno poročilo švedske nevladne organizacije ChemSec, ima ta digitalna revolucija izjemno grozljive fizične in okoljske posledice. Znanstveniki in okoljevarstveniki ugotavljajo neposredno povezavo med gradnjo novih podatkovnih centrov in strmim porastom povpraševanja po zloglasnih spojinah PFAS, ki so v javnosti znane predvsem kot večne kemikalije.
Zakaj umetna inteligenca sploh potrebuje strupene spojine?
Novi superračunalniki, ki poganjajo najnaprednejše modele umetne inteligence, pri svojem izjemno hitrem in kompleksnem delovanju ustvarjajo ogromne količine toplote. Tradicionalni sistemi hlajenja z zrakom ali vodo ob takšnih obremenitvah enostavno ne zadostujejo več. Kot pojasnjuje The Guardian, se tehnološki velikani in upravljalci podatkovnih centrov zato vse pogosteje zatekajo k tako imenovanemu dvofaznemu potopnemu hlajenju. Pri tem inovativnem, a nevarnem postopku so celotni strežniki dobesedno potopljeni v bazene s tekočinami iz kemikalij PFAS. Te imajo namreč izjemno nizko vrelišče, zato zelo učinkovito in hitro absorbirajo odvečno toploto in jo odvajajo.
Čeprav to zveni kot popolna inženirska rešitev, prinaša usoden davek za naravo. Kemikalije PFAS se po uporabi ali ob morebitnih izpustih ne razgradijo. V okolju, vodi in celo v človeškem telesu ostanejo več sto ali celo tisoč let, kar utemeljuje njihov srhljivi vzdevek.
Devet od desetih proizvajalcev pospešuje proizvodnjo
Analiza organizacije ChemSec razkriva alarmantne podatke, da kar devet od desetih največjih svetovnih proizvajalcev PFAS spojin – med njimi so industrijski giganti iz ZDA, Japonske in Evrope – načrtuje hitro in izjemno obsežno povečanje svoje proizvodnje. Nova vlaganja pred vlagatelji izrecno utemeljujejo prav z »revolucijo umetne inteligence« in s tem povezano potrebo po naprednih polprevodnikih in hladilnih sistemih. Zanimivo je, da se iz te donosne, a umazane industrije zaradi minulih milijardnih tožb počasi umikata le dve večji korporaciji (3M in BASF).
Vse to predstavlja ogromen korak nazaj za globalne naravovarstvene napore. Izvršna direktorica organizacije ChemSec Anne-Sofie Bäckar je za The Guardian situacijo povzela z zelo jasnim opozorilom: »Ti načrti širitve kažejo na to, da se bomo soočili z novim uničujočim plimskim valom večnih kemikalij, če vlade in regulatorji ne bodo vztrajali pri njihovi hitri prepovedi in odpravi.«
Rdeči alarm za javno zdravje in pitno vodo
Eksploziven razmah UI bi nas lahko izjemno drago stal predvsem na področju javnega zdravja. Medicinske in toksikološke študije kemikalije PFAS že dolgo neposredno povezujejo z vrsto resnih obolenj. Znanstveno je dokazano, da povzročajo okvare in slabljenje imunskega sistema, motnje v delovanju ščitnice, resne težave s plodnostjo in opazno povečano tveganje za nastanek različnih vrst raka, pri čemer izstopata predvsem rak ledvic in testisov.
Dejstvo, da virtualna inteligenca, ki naj bi človeštvu olajšala prihodnost, pospešuje proizvodnjo najbolj trdovratnih strupov na Zemlji, je največji tehnološko-ekološki paradoks tega desetletja. Čeprav UI upravičeno obljublja rešitve za mnoge svetovne izzive, nas ugotovitve The Guardiana postavljajo pred pomembno vprašanje: smo za hitrejše računalnike res pripravljeni dolgoročno žrtvovati lastno zdravje in čisto vodo?
