Še malo pa bomo skočili v objem prvomajskim počitnicam, ki bodo letos potovalno okrnjene, vsaj kar zadeva pohajkovanje po deželah Bližnjega vzhoda, kar so minule dni razbobnali s pristojnega ministrstva za zunanje in evropske zadeve. Ni pa prav nobenih ovir za skok na zahod ali sever sveta, kjer se je minuli teden mudila mati naroda v okviru turistične agencije urada predsednice republike in med kolovratenjem po deželi gejzirjev preverjala, kaj se splača vreči v želodec in česa ne.
Nataša Pirc Musar se je skremžila vsem na očeh
Nataša Pirc Musar se je namreč odpravila preučevat naravne lepote in kulinarično ponudbo Islandije, kot smo lahko prebrali na spletnem poročevalcu Metropolitan.si, v sestavku z naslovom Predsednica se je skremžila vsem na očeh. »Med obiskom Islandije se je podala tudi na kulinarično raziskovanje, ki pa ni minilo brez iskrenih in precej zabavnih odzivov. V videu, ki ga je delila na družbenih omrežjih, je preizkusila več tradicionalnih islandskih jedi in pijač, njene reakcije pa so hitro pritegnile pozornost javnosti. Ob tem je predsednica zapisala: 'Islandske miške so super, islandska polenovka pa … Hvala slovenski častni konzulki Ásti Sigríður Fjeldsted, da mi je približala islandsko kulinariko,'« je strnjeno poročilo z državniškega obiska, ki mu je sledila še strokovna razlaga o tem, zakaj se je predsednica kremžila vsem na očeh. »Med pokušino je najprej segla po znani islandski gazirani brezalkoholni pijači Appelsin, ki jo domačini pogosto mešajo z maltextraktom – sladkim napitkom iz ječmenovega slada, značilnim predvsem za praznični decembrski čas. A kombinacija predsednice ni prepričala. Po požirku se je vidno skremžila in iskreno priznala: 'Ni mi všeč. Oprosti.'« Je pa vzdušje hitro postalo bolj sproščeno, ko ji je konzulka ponudila islandsko različico ocvrtih dobrot – krofov, podobnih slovenskim miškam. »Te so predsednico očitno navdušile, saj je takoj opazila podobnost z domačo kulinariko in jih z veseljem poskusila, manj prijetno izkušnjo pa ji je predstavljala sušena polenovka, ena najstarejših islandskih jedi, ki velja kot prigrizek. Že vonj jo je odvrnil, kar je tudi jasno pokazala in komentirala: 'Nisem ljubiteljica rib,'« so še pridali k predsedničinemu gastronomskemu manevriranju med islandskimi dobrotami.
Za znanega pohajača svetovnega kova tako kot predsednica republike velja štajerski zabavljač Domen Kumer. In tudi on se pogosto, kot se je pohvalil, udeležuje raznovrstnih degustacijskih obredov, ki pritičejo raziskovanju neznanih dežel, saj ima, kot je namignil, odprt in radoveden pogled na svet. »Udeležil sem se že tudi spiritualnih obredov, kjer smo zaužili posebno medicino. Sem človek, ki stremi k temu, da je treba stvari poskusiti, ker se samo tako lahko učimo. Obreda z ajavasko se še nisem udeležil, sem pa poskusil vačubo in sasafro – to so rastlinski izvlečki, ki delujejo na telo in duha. Gre za spiritualno rast. S pomočjo vačube se poglobimo vase in razkrijemo razne vzorce ali travme. Tudi sasafra deluje podobno. Učinek ni odvisen le od same rastline, ampak tudi od tega, kako šaman stvar zapelje. V mojem primeru ni bilo halucinacij, bil je le obred in super izkušnja. Prav nič nisem bil prestrašen. Takšne obrede organizirajo po celem svetu, tudi v Sloveniji. In to je vse, kar bom o tem povedal,« je malce skrivnostnega, a vseeno iskrivega duha pripovedoval o svetih zeleh.
Saša Lendero meditira ob branju Hiše Marije Pomočnice
O sicer malce bolj vsakodnevnih ritualih je te dni razglabljala Domnova poklicna kolegica Saša Lendero. »Priljubljena pevka in avtorica ne skriva, da rada in veliko bere, zato so njeni najljubši večeri, ko je prosta, ko se zvije v mehko haljo, si odstrani ličila, skuha čaj in se s knjigo udobno zlekne na kavč,« so v reviji Lady zapisali v uvodu k monologu Lenderove, ki je v njem razodela, da je branje njen dolgoletni večerni obred pred spanjem. »Te dni me navdušuje napeti triler Tujec Stephena Kinga, ki je bil leta 2018 izbran za najboljši triler. Je ena tistih precej zajetnih knjig, ki zahteva bralno disciplino in vztrajnost, potem pa te posrka vase in je ne moreš odložiti,« je dejala Lenderova in še primaknila, da kljub napetim dramam srhljivega značaja njena največja literarna ljubezen ostaja Ivan Cankar. »Njegova dela so zame prava terapija, še posebno Hiša Marije Pomočnice, ki sem jo prebrala že neštetokrat, saj me pomirja kot meditacija,« je še dejala o svojih bralnih navadah.
Tako kot je Lenderova na glas razglabljala o popolnih večerih s Cankarjem v roki, je o taisti tematiki bralnemu občestvu revije Suzy jel pripovedovati Jan Plestenjak, s to razliko, da je podrobno opisal, kako bi bil videti njegov idealni dan. Kot so napletli v uvodu popisovalci njegovih misli, v njem ne bi bilo prostora za telefone, menedžerje in nenehna pričakovanja javnosti. »Na mizi bi zadišala pršut in sir, zraven bi stala steklenica vrhunskega vina. Brez pogovorov o politiki, samo o dobrih ljudeh,« je obelodanil Plestenjak in modro dodal, kot so ga izrecno pohvalili, da »srečo danes najdem v dajanju – ne le materialnem, temveč v ustvarjanju lepih trenutkov za mizo in v popolnosti skupnega časa«.
Prvi poljub Anje Rupel ni bil bog ve kaj, Maje Keuc pa celo ogaben
»Metuljčki v trebuhu, rahla zadrega in tisti nepozabni trenutek, ki se za vedno vtisne v spomin,« je uvod v zasliševalsko akcijo revije Lady po tem, ko so izbrskali, da človeštvo praznuje 26. april kot svetovni dan prvega poljuba. Kot so izdali, se takšni sladki radovednosti nikakor niso mogli upreti, jih je pa presenetilo, da se tega, po njihovem mnenju usodnega trenutka ne spomnijo prav vsi, saj da pri tej temi velja rek »prvega ne pozabiš nikoli«. So pa spomini tistih znanih toliko bolj zanimivi, kot so pripisali. Anja Rupel je na primer povedala, da se vseh svojih ljubezni in tudi prve šolske zaljubljenosti dobro spomni, prav tako prvega poljuba. »Prvi poljub sem dobila v kinu in vem, da ni bil bog ve kaj,« jim je, kot so pripomnili, dejala v smehu.
Tudi Maji Keuc njen prvi dotik z ustnicami ni bil povsem pogodu. Še več. Zdel se ji je celo odvraten. »Prvega sem doživela v dneh okoli svojega trinajstega rojstnega dne, izkušnja pa je bila precej klavrna. V spominu mi je ostal kot ogaben in grozen, saj sva se s fantom med poljubljanjem udarila med zobe. Poleg vsega pa je imel okus po špinači. Ko sem prišla domov, sem vso noč razmišljala, ali je bil to res tisti pravi poljub. Saj veste, tisti francoski. Na koncu sem sklenila, da mi tovrstno poljubljanje ni všeč in da je pravzaprav ogabno. No, to mnenje sem seveda čez leta spremenila,« je prav tako v smehu, kot so izpostavili, razkrila Keučeva.
