Marjan Roblek se je rodil 27. aprila 1931 v skromni družini dekle in sezonskega delavca. Kot otrok ni poznal ne čevljev ne pravih oblačil. Življenje ga je že v zgodnji mladosti postavilo pred hude preizkušnje in ga prisililo, da je odrasel veliko prej, kot bi bilo prav. »Kot otrok sem romal iz vasi v vas, od kmeta do kmeta,« se je spominjal. »Pri enem gospodarju sem se razveselil, da ima harmoniko, zame najlepše glasbilo na svetu. Njeni zvoki so me prevzeli, gumbi so se mi zdeli kot biseri na ogrlici. V mislih sem si predstavljal, da je harmonika moja. Ko sem zaspal, sem nanjo igral v sanjah.« Gospodar mu je celo obljubil, da bo harmonika nekoč njegova, a usoda je hotela drugače – pot ga je vodila naprej.
Glasba in harmonika sta postali njegova prva prava ljubezen. Fantič, ki se je prebijal skozi otroštvo sredi težkih časov, je v glasbi našel tolažbo in smisel. Ko je bil Marjan star komaj 14 let, so se okupatorji umikali in povsod je bilo dovolj zapuščenega orožja. Tragičen dogodek je zaznamoval njegovo življenje – pri nesreči z ročno bombo mu je na levi roki ostal le en prst. Kljub grozi in bolečini ga je tedaj skrbelo le eno – da harmonike, katere igranja ga je naučil neki partizan, nikoli več ne bo mogel raztegovati.
Mati ga je zapustila
Otroštvo mu ni prizanašalo. Mama ga je zapustila zelo zgodaj, oče pa je bil strog in pogosto nasilen. Kot deček je bil pastir, šele po koncu vojne je prvič spoznal udobje postelje. Njegovo največje veselje so bile knjige. Pri gospodarju, kjer je služil, je odkril knjižno zbirko Mohorjeve družbe in požiral pustolovske zgodbe – od Tarzana in Vinetouja do Pod svobodnim soncem – tako vneto, da so se mu med pašo hlače prilepile na smolnati štor. Kljub težkim začetkom pa se je usoda kmalu obrnila v njegovo korist. V vasi se je pojavila urejena dama v visokih petah in klobuku – očetova sestra Angela –, ki ga je odpeljala v Kranj, kjer so ga sprejeli v internat. Začetki so bili težki in neizprosni. Brez osnovnega znanja in šolskih potrebščin se je moral znajti sam. Po večerji je žgance zavijal v robček, da bi imel zjutraj vsaj nekaj za pod zob. Smrkav in oblečen v skromna, obrabljena oblačila je bil pogosto tarča posmeha. S trmo in vztrajnostjo je zaključil višjo pedagoško šolo, pri tem pa je vedno ohranil svojo strast. Ljubezen do glasbe, ki mu je grela srce in mu dajala moč za prihodnost. Leta 1950 se je vpisal v glasbeno šolo, kjer je, poln sanj, upal, da bo nekoč prepeval v operi, in vpisal solo petje.
Srečanje s sestro in materjo
Roblek je v svojem življenju šel skozi številne preizkušnje, a ena najbolj osebnih in čustveno zahtevnih je bilo srečanje z materjo. Nezakonski sin je svojo sestro Francko prvič videl šele pri dvajsetih, z materjo pa se je srečal šele petnajst let kasneje, v Ameriki. »Srečanje z materjo je bilo hladno,« se je spominjal. »K meni se je stisnila drobna, sivolasa ženička in izustila: 'Marjan, oprosti!'« Roblek je, kot je dodal, iz sebe iztisnil vse svoje igralske sposobnosti in ji kot umetnik, ki kandidira za oskarja, zaigral ganjenost in ljubezen. Vsi prisotni so od sreče jokali, tudi njen mož, a njega predstava, kljub nežni duši, ni niti najmanj ganila. »Koščeno ženičko, ki sem jo videl prvič v življenju, sem stisnil k sebi in si poskušal za trenutek predstavljati, kako je imeti mamo. Žal pa nisem občutil ničesar,« je nekoč za Nedeljski dnevnik razkril svojo življenjsko zgodbo. To srečanje je pokazalo eno od mnogih plati njegovega življenja – človeka, ki je kljub težkim otroškim izkušnjam in izgubi družinske topline znal najti moč in smisel v glasbi, humorju in ustvarjanju. Njegova zgodba nas spominja, da za nasmehom in odrom pogosto stoji tudi bolečina, ki je javnost ne vidi.
Beneški fantje in Dobri znanci
Marjan Roblek je leta 1952 s prijatelji ustanovil eno prvih narodnozabavnih zasedb pri nas – Beneške fante, kasneje pa še Celjski instrumentalni kvintet, ki se je sčasoma preimenoval v ansambel Dobri znanci. Svoj izjemen smisel za humor je dokazal tudi s sodelovanjem z legendarnim mojstrom slovenske satire, Franetom Milčinskim - Ježkom, za katerega je napisal dva skeča. V njegovem bogatem arhivu je ostala prava zakladnica – na stotine šal, skečev in kratkih prizorov, ustvarjenih v petih desetletjih. Njegova iskrena želja je bila, da bi vse to zapustil Nedeljskemu dnevniku.
Po odhodu od Beneških fantov je Marjan Roblek - Matevž začel sodelovati z ansamblom Dobri znanci, s katerimi je ustvaril in zapel svojo največjo uspešnico Šumijo gozdovi domači. Čeprav je svojo glasbeno pot začel kot pevec in povezovalec programa, se je kmalu začel bolj posvečati pisanju skečev in humorističnih točk. Kot humorist in moderator je sodeloval z vrsto priznanih glasbenih skupin, med njimi z ansambli Vita Muženiča, Mihe Dovžana, Henček in Štirje kovači. Zvezd se je dotaknil, ko je sodeloval z ansamblom Lojzeta Slaka, s katerim je kar pet let nastopal doma in v tujini ter zanj napisal tudi nekaj besedil. Še večji izziv in čast je bilo povabilo Slavka Avsenika, ki je v njem prepoznal izjemen talent. Do skupnih nastopov žal ni prišlo, saj je Roblek z nasmehom priznal, da ga je pri tem oviralo »prešibko znanje nemščine«. Leta 1962 se je zaposlil na nacionalni televiziji kot asistent režije v glasbenem uredništvu, kjer je kasneje napredoval do režiserja in na tem delovnem mestu tudi dočakal upokojitev.
Humorist med izseljenci
Od leta 1977, ko je zaživela glasbena prireditev Koncert iz naših krajev, je kar dve desetletji sodeloval v radijski oddaji kot humorist. V svoji dolgi in bogati karieri je Roblek nastopal po vsej Evropi ter tudi v Združenih državah Amerike, Kanadi in Avstraliji, kjer je kot moderator in priljubljen humorist s številnimi ansambli razveseljeval in povezoval slovenske izseljence. Vrhunec svojih mednarodnih nastopov je doživel v Clevelandu, kjer ga je občinstvo, odeto v večerne toalete, po koncu prireditve nagradilo s stoječimi ovacijami in dolgim, bučnim aplavzom. Ta trenutek je pogosto omenjal kot enega najlepših v svojem življenju.
A za uspešnim humoristom, ki je s šalami in dovtipi razveseljeval množice, se skriva življenjska zgodba, zaznamovana z več otožnosti kot veselja. Za nasmejanim obrazom priljubljenega »Matevža« z malih zaslonov se je pogosto skrival človek, ki je že zgodaj izkusil trdo in zahtevno otroštvo. Zato ni presenetljivo, da so obstajali tudi trenutki, ko je klovn znal biti žalosten.
Iča in Matevž
Dolga leta je sodeloval kot humorist z Ičo Putrih, s katero sta ustvarila tako prepričljiv in uigran komični par, da so mnogi poslušalci in gledalci verjeli, da sta tudi v zasebnem življenju mož in žena. »Humor je resna stvar,« je zavzdihnil in nadaljeval. »Še zlasti tedaj, ko moraš skeče pisati, ko si tako ali drugače povsem na tleh.« To je zgodba našega humorista, pri kateri tudi smeh včasih ni vesel, temveč izhaja iz izkušenj, bolečin in življenjskih preizkušenj.
Njegovo življenje je bilo potovanje od trnja do zvezd – preizkušenj, ki jih je spremenil v humor, glasbo in nepozabne nastope. Po koncu svoje življenjske poti bo Marjan Roblek - Matevž lahko v večnem miru prisluhnil, kako lepo šumijo gozdovi domači. Umrl je 9. septembra 2018, v 88. letu starosti, in za sabo pustil neizbrisen pečat v slovenski glasbi, humorju in kulturi.
