Avati je štiri leta delal kot zastopnik za podjetje Findus in prodajal zamrznjeno hrano. To izkušnjo je brez oklevanja označil za »najhujše obdobje svojega življenja«. »Devetdeset odstotkov ljudi na svetu podari svojih 40 najboljših let poklicu, s katerim nimajo nič skupnega,« pravi.
Ta leta je opisal kot vakuum ustvarjalnosti, v katerem je bila edina motivacija vzpenjanje po hierarhični lestvici, kar ga osebno nikoli ni zanimalo. Odrešil ga je film, natančneje ogled Fellinijevega 8½.
Sla po zaslužkih
Za italijanski portal Fanpage se je večkratni nominiranec za zlato palmo in dobitnik beneškega malega leva dotaknil tudi aktualne teme pri naših sosedih: astronomskih zaslužkov igralca Checca Zaloneja. Avati ni ovinkaril: »S filmom zaslužiti 70 milijonov evrov (toliko so Zaloneju plačali za film Quo Vado?) je nekaj, ob čemer pomislim na povsem drug poklic, ne na film.«
Za bolonjskega mojstra, ki je podpisan pod več kot 50 del, je to »druga liga« – ne zaradi snobizma, temveč zaradi drugačnega dojemanja umetniškega dela, ki ne sledi le maksimiranju dobička.
Danes, pri 87 letih, se zateka k dialogu s svojimi pokojnimi, priznava: »Namesto molitev pogosto ponavljam njihova imena, jih priklicujem in čutim, kako prihajajo. Takrat tesnoba izgine.«
»Rasizem« sistema in oskar
Avati je ob tem kritiziral »ekstremni rasizem« italijanskega filma, kjer dela le nekaj deset vedno istih igralcev, medtem ko tisoči čakajo na klic. Na koncu se je dotaknil še oskarjev. Priznal je, da po vsakem filmu pripravi zahvalni govor, ki pa ga »na žalost še nikoli ni uporabil«.
