Vas to, kar se dogaja te dni, na kaj spominja? Preziranje zakonov, majhne in velike laži, sprenevedanja, podtikanja … Ko kdo drugega ogoljufa, se reče, da ga je pretental. To imajo ljudje radi: kdor je prebrisan, ta bo še daleč prišel, pravi ljudska modrost. Hrvaški književnik Krleža je iznašel lepo prispodobo za podobna dogajanja: balkanska krčma. Ha, boste rekli, vemo, kam pes taco moli. Figo veste.
No, naši politiki, pa tudi poslanci vseh vrst in baže, so kar lep zgled glede balkanskih in tudi naših priljubljenih šeg in običajev. Zadnjič so nekateri volili predsednika državnega zbora, in sicer na tajnem glasovanju, pa pri tem risali razne znake. »To je pokvarjeno,« so godljali nasprotniki, češ da so s tem prekršili zakonitosti tajnega. Pri čemer pa sami sploh niso prevzeli glasovnic in se je stopnja tajnosti še bolj sfižila.
Toda zgodovina igračkanja s tajnim glasovanjem se ni začela z našimi figamožmi. Najlepši primer nam je nekoč v neposrednem prenosu prikazal takratni predsednik jugoslovanske vlade Branko Mikulić. Na seji CK ZKJ so nekaj glasovali, in naš Branko je pred kamerami ročno podpisal glasovnico. »Neka se zna«, koga on podpira …
Prosil sem »umetno inteligenco«, naj mi razloži, kdaj se je to zgodilo, pa je vse zabrljala. Se vidi, da ne pozna starih štosov. Bomo videli, ali bo razumela vsaj sodobne »vaterpoliste«. Nekoč je glede tega pojma uglasbil lepo pesmico Zoran Predin. Če povem na kratko, beseda cika na tisto, kar se med čofotanjem v bazenu dogaja »pod vodo« in česar še sodniki ne vidijo. Nekaj bo že na tem, naš trenutno najbolj znani vaterpolist je postal kar predsednik državnega zbora. Ta bo še daleč priplaval!
-
Politiki pred volitvami kuhajo ali smodijo predvolilni golaž!
Če prebrskamo po starih časopisih iz prejšnjega stoletja, nam je takoj jasno, da tu nekaj smrdi. Seveda: celo volilni golaž smo prinesli iz Beograda. Pri tem imamo v mislih politični obred, ne same hrane.
Tako kot so v našo deželo po slovenski osamosvojitvi z volitvami prišli plakati, so se vrnili tudi predvolilni golaži, čeprav smo vrstni red nekoliko zamešali. Navsezadnje res ni posebno logično, da bi volilca že pred volitvami pital z okusno hrano. Kje pa piše, da bo potem res volil zate?
Seveda so bili pred drugo svetovno vojno politiki previdnejši. Pa tudi tajnih volitev še niso poznali. Najprej me voli, potem šele jej moj golaž! Poglejmo, kako se je zadeva dogajala leta 1938, ko so tudi Slovenci volili poslance za beograjsko skupščino. Volilec je moral na volišču jasno in glasno povedati, za koga voli. Če je volil za dr. A. Korošca, je moral glasno, da so ga vsi slišali, reči: »Glasujem za listo dr. Milana Stojadinovića ter kandidata dr. Antona Korošca.« Kdor je glasoval za liberalce, je moral zaklicati: »Glasujem za listo Petra Živkovića ter za kandidata dr. Ivana Kramerja.« Oba sta imela svoje agitatorje, ki so uporabljali vse mogoče načine, tudi formalno prepovedane. »Glasuj za dr. Korošca, potem pa pojdi v gostilno pri Kovaču, kjer boš dobil golaž,« je agitator volilca potrepljal po rami in mu celo z roko pokazal proti gostilni. Enako je govoril Kramerjev agitator, le da je usmerjal volilce v kako drugo gostilno, bolj naklonjeno liberalcem.
Ja, tako je bilo nekoč. Žensk na voliščih še ni bilo. Doma so kuhale čajčke, če so se njihovi možički primajali z mačkom in nemara zgago zavoljo (prismojenega) golaža.
Glede Krleževe prispodobe pa imamo mirno vest: tudi s »slovensko krčmo« smo za zdaj kar čedni in ponosni nasledniki balkanskega originala. Pri raznih volitvah res nihče ne vzklika, koga bo volil. Vse drugo so pač nianse. Z golažem ali celo brez njega.
