Zoper 45-letnega Jerneja Hribška iz Ljubljane, ki je bil aprila (še nepravnomočno) obsojen na šest let in pet mesecev zapora zaradi grozilnih in maščevalnih sporočil brežiškemu sodniku Almirju Kurspahiću, se je začel še en kazenski postopek, tokrat zaradi kaznivega dejanja zalezovanja. V tem primeru kot oškodovanka nastopa njegova mama. Podrobnosti obtožnega predloga še niso znane, razen tega, da naj bi ji prek elektronske pošte in SMS-ov pošiljal sporočila, zaradi katerih naj bi bila upravičeno prestrašena. Hribška je sodnica Andreja Sajovic sicer že septembra nameravala vprašati, ali priznava krivdo, pa si je takrat izposloval odlog. Na četrtkovem naroku pa se je o tem le izrekel: krivde ni priznal. Zaradi kadrovskih težav pravosodnih policistov je narok spremljal prek videokonferenčne povezave iz celjskega zapora.
Hribšek je grozilna sporočila sodniku Kurspahiću pošiljal leta 2024. Petindvajset jih je poslal na naslov brežiške policijske postaje, prvo 7. novembra zvečer, potem ko je istega dne zjutraj nekdo požgal Kurspahićevo na novo zgrajeno stanovanjsko hišo. Sodnik z družino v njej sicer še ni živel, bil pa je v procesu selitve. Kdo je kriv za požig, policisti še vedno preiskujejo, se je pa Hribšek na to dejanje odzval s prvim sporočilom, v katerem je napisal, da jih je Kurspahić dobil »po p....«. Sporočila so se nato kar vrstila, vse do 24. novembra, vse je naslovil na policijo, razen enega, ki ga je poslal na elektronski naslov svoje mame. Sodnik se mu je zameril in se mu je hotel maščevati, je ugotovilo sodišče, ker ga je julija 2021 obsodil zaradi nasilništva. Žrtev je bila Hribškova mama. Kurspahić ga je obsodil na pogojno kazen petih mesecev s triletno preizkusno dobo, odredil pa je tudi ambulantno psihiatrično zdravljenje.
Od zdaj naprej z odvetnikom
V istem času, ko je grozil sodniku, naj bi pošiljal sporočila tudi mami, zaradi česar ga sodišče obravnava v aktualnem primeru. V začetku oktobra je sodnici Sajovec že dejal, da obtožni predlog razume, a jo je prosil, naj mu pošlje »material«, na podlagi katerega je bil napisan. »Torej posnetke zaslonov poslanih elektronskih in SMS-sporočil,« je izjavil in dodal, da bo šele potem lahko sprejel odločitev o morebitnem priznanju krivde. »Vnaprej pa samo povem, da bom priznal samo zadeve, ki so dejansko dokazljive. V obtožnem predlogu je namreč nekaj konkretnih napak, datumskih in vsebinskih,« je obrazložil.
Sodnica je na četrtkovem naroku pojasnila, da mu je dostavila obljubljeno. Ker je nato želel pogovor s predstavnikom tožilstva, je tožilka Katja Koprivnikar poklicala v celjski zapor, a ji, čeprav je bilo tako dogovorjeno, klica ni vrnil. Ko ga je zdaj sodnica pobarala, zakaj, je odvrnil: »Ne vem, kaj bi se pogovarjal s tožilstvom … Material sem pregledal in po premisleku ugotovil, da je v njem veliko nejasnega in nerazumljivega, celo nekorektnega, tako da imam tendenco, da ne bi priznal.« Ta »tendenca« se je nato razvila tudi v konkretno izjavo sodnici, da krivde ne prizna. Povedal je še, da bo »od zdaj naprej v postopku z odvetnikom« in bo vložil prošnjo za brezplačno pravno pomoč. Za kaznivo dejanje zalezovanja sicer zagovornik ni obvezen.
Predstavil je tudi nekaj dokaznih predlogov, da bi jih izvedli na glavni obravnavi. Predlagal je, naj sodišče (iz sodnega spisa v primeru Kurspahić) pridobi zgoščenko o njegovem telefonskem prometu v spornem času, prav tako naj poizve pri družbi Google oziroma njeni podružnici na Irskem, kdo se je prijavil na račun e-pošte, s katerega so bila poslana sporna sporočila. »Ko boste dobili te podatke, boste videli, da nimate nič,« je komentiral. Očitno se bo branil kot na sojenju zaradi sporočil sodniku; zatrjeval je, da ni nobenega dokaza, da jih je pošiljal on, pač pa naj bi se nekdo drug povezal z njegovimi elektronskimi napravami prek mobilne dostopne točke.