Petčlanski senat vrhovnega sodišča je zvišal kazen trojnemu morilcu Silvu Drevenšku, ki je moril celo pred očmi štiriletnega otroka, in izrekel prvo pravnomočno kazen dosmrtnega zapora.
Senat, v katerem je poročala vrhovna sodnica Maja Baškovič, predsedoval pa mu je Mitja Kozamernik, je Silvu Drevenšku, trojnemu morilcu iz Gerečje vasi, zvišal enotno izrečeno kazen in jo iz 30 let zapora spremenil v dosmrtni zapor. Gre za prvo pravnomočno kazen dosmrtnega zapora. Drevenšek, ki je umoril svojo nekdanjo partnerico in njene starše, je bil na dosmrtni zapor (nepravnomočno) obsojen že na prvem sojenju, po razveljavitvi na višjem sodišču pa so ga v drugo obsodili »le« na 30 let zapora. To kazen je potrdilo tudi mariborsko višje sodišče, po pritožbi na vrhovno sodišče pa so vrhovni sodniki zdaj sklenili, da je za Drevenška primeren zgolj dosmrtni zapor. »Pri tej odločitvi je senat upošteval izjemno vztrajnost, odločnost, visoko motiviranost in brutalnost obtoženca pri izvršitvi kaznivih dejanj. Upošteval je tudi njegovo neprimerno in neprilagojeno vedenje ter akutno zlorabo alkohola v obdobju pred izvršitvijo kaznivih dejanj, prav tako pa tudi dejstvo, da je obtoženec dejanja načrtoval in oškodovancem grozil, da ni pokazal obžalovanja in da je sposoben dejanje ponoviti,« so sporočili z vrhovnega sodišča.
Skrivali so se pred njim
Drevenšek je moril na božič 2020. Pred tem se je z nekdanjo partnerico in materjo svojega otroka ter njenimi starši sprl zaradi delitve premoženja in družinske hiše, ki sta jo zgradila nasproti hiše njenih staršev. Že v postopku razhajanja je začel groziti, da bo pobil vso njeno družino, in napovedoval, da bo na obletnico vselitve v skupno hišo tekla kri. Kritičnega dne je bivšo partnerico pod pretvezo, da bi ji rad predal božična darila za otroka, povabil k sebi in jo z nožem zabodel do smrti. Nato je hladnokrvno odšel še čez cesto v hišo njenih staršev in vpričo štiriletnega sina zabodel partneričino mater in očeta. Vse tri je zabodel več kot 60-krat, nato pa sedel v avto in se odpeljal. Ob aretaciji naj bi policistom dejal, da je zdaj tri proti nič za njega. »Bolj samovšečnega, arogantnega, maščevalnega in zmage željnega osebka, kot je obtoženi, še nisem spoznal,« je na sodišču povedal brat in sin umorjenih. Zaradi njegovih groženj naj bi vsa družina živela kot v bunkerju, iz hiše pa so odhajali le takrat, ko Drevenška ni bilo doma.
Obtoženi je bil zaradi treh kaznivih dejanj umora in surovega ravnanja z mladoletno osebo že na prvem sojenju na ptujskem okrožnem sodišču obsojen na dosmrtni zapor, vendar je bila sodba na višjem sodišču razveljavljena zaradi bizarne napake predsedujočega sodnika – o krivdi in kazni je odločalo šest sodnikov in porotnikov, smelo pa bi jih zgolj pet. V ponovljenem sojenju je Drevenšku nato uspelo iztržiti nekoliko nižjo kazen. Za posamezne umore so ga v drugo obsodili na po 29 let zapora in mu izrekli enotno zaporno kazen 30 let zapora. Tožilka Teja Kukovec Belšak je vztrajala pri dosmrtnem zaporu, vendar so tudi mariborski višji sodniki presodili, da je enotna kazen 30 let zapora primernejša.
Izstopajoči trojni umor
Ker kazenska zakonodaja ob izrečenih najvišjih kaznih omogoča še dodatno pritožbo na vrhovno sodišče, sta to možnost izkoristila tako tožilka kot obramba. Mariborski odvetnik Andrej Kac je poskušal sodišče prepričati, da naj Drevenška obsodi zgolj zaradi blažjih kaznivih dejanj uboja ali pa sodbo razveljavi in jo vrne na prvo stopnjo. Toda uspešnejša je bila tožilka, senat vrhovnega sodišča pa je kazni za posamezna kazniva dejanja vseh treh umorov dvignil na 30 let in Drevenšku na koncu izrekel enotno kazen dosmrtnega zapora.
Vrhovni sodniki so tožilki pritrdili, da gre za primer, ki izrazito odstopa od preostalih umorov, ki jih je obravnavala sodna praksa. Drevenšek je nekdanjo partnerico umoril na zahrbten način, iz koristoljubja in drugih nizkotnih nagibov, po grozovitosti pa je izstopal umor partneričinih staršev. Kot oteževalno okoliščino so sodniki upoštevali tudi premišljeno ravnanje obtoženega, »ki je dejanja načrtoval s tem, ko je opazoval oškodovance, jim grozil ter jih ustrahoval, nato pa jih pustil v upanju, da jim ne bo ničesar storil«. Drevenšek je z umori pustil tudi hude travme pri preživelih in v celotnem vaškem okolju. »Posebno težo dejanjem daje okoliščina, da je obtoženec oba oškodovanca umoril v navzočnosti štiriletnega sina, ki ga je prosil, naj preneha, in da je svojemu otroku vzel tako mamo kot tudi stara starša, na katera je bil otrok navezan,« so vrhovni sodniki glede oteževalnih okoliščin pritrdili sodnikom nižjih stopenj.
Prednost varstvu
pred rehabilitacijo
Obramba je morebitnemu izreku dosmrtnega zapora že vnaprej oporekala, saj da ima dosmrtni zapor naravo »brezprizivne, absolutne in totalne kazni« ter je zato v neskladju s slovensko ustavo in evropsko konvencijo o človekovih pravicah, ki prepovedujeta mučenje. Vrhovni sodniki so v sodbi pojasnili, da slovensko ustavno sodišče o ustreznosti dosmrtnega zapora resda še ni odločalo, je pa evropsko sodišče za človekove pravice že večkrat presodilo, da »izrek dosmrtne zaporne kazni za storilce izjemno težkih kaznivih dejanj, kot je denimo umor, sam po sebi ni v nasprotju z evropsko konvencijo o človekovih pravicah«. Evropski sodniki so namreč v preteklosti odločili, da je kazen dosmrtnega zapora dopustna, če naknadno omogoča skrajšanje te kazni, denimo s pogojnim odpustom. To je mogoče tudi po slovenski zakonodaji. Slovenski kazenski zakonik določa, da je lahko obsojenec, ki mu je sodišče izreklo dosmrtni zapor, pogojno odpuščen po odsluženih 25 letih zapora. Prav tako je mogoče dosmrtni zapor skrajšati s pomilostitvijo.
Senat vrhovnih sodnikov je hkrati presodil, da je zaradi nevarnosti, da bi Drevenšek kaj podobnega ponovil, treba dati prednost varstvu družbe oziroma posameznikov, ki v tem primeru pretehta nad zgodnejšo rehabilitacijo obtoženca.
Drevenškov odvetnik Andrej Kac nam je danes pojasnil, da sodbe še ni preučil, zelo verjetno pa se bo na vrhovno sodišče obrnil še z zahtevo za varstvo zakonitosti.
Anonimizirano sodbo lahko preberete na tej povezavi.
