Tomaž Kermavner je na Brezovici doma že od leta 1974, ko sta z ženo kupila hišo. Te dni se vsako jutro odpravi na križišče in kakšno uro pomaga otrokom pri prečkanju ceste. Delo mu očitno ne predstavlja posebnega napora. »Vitalen sem, še ni problema,« pove preprosto, kot da bi bilo povsem samoumevno, da je pri 83 letih zgodaj zjutraj na cesti in pazi na šolarje.
Na isto mesto v prvih tednih septembra prihaja že petnajsto leto in je v tem času opazil že marsikatero spremembo. Predvsem je prometa precej več. A hkrati opaža, da so ljudje, tudi otroci, bolj ozaveščeni o varnosti v prometu. »Pri semaforju je lažje – ko zasveti zelena luč, otroci vedo, da lahko prečkajo cesto. Toda jutranja prometna konica zna stvari nekoliko zaplesti,« pove.
Ko pride avtobus, je treba malo pomagati
Posebno pozornost zahteva čas, ko pripelje avtobus. Takrat se nenadoma nabere več otrok, kot jih lahko v eni skupini varno prečka cesto. »Takrat je moja naloga, da skupino otrok ustavim, da počakajo na naslednjo zeleno luč,« razloži sogovornik, a hitro doda, da ni njegova naloga, da bi bil policist. Otrokom lahko pomaga, jih opozori in usmerja, voznikom pa lahko kvečjemu pokaže, naj bodo previdni. »Mi ne moremo nič. Lahko samo opozorimo,« pravi. Prav zato je v bližini pomembna tudi prisotnost policistov. Tomaž Kermavner dobro pozna jutranji utrip križišča. Ve, kdaj je največ otrok, kdaj pride avtobus in kdaj je treba biti še posebno pozoren. Popoldne ga nadomestijo drugi redarji. Sam meni, da bi bilo najbolje, če bi bile šole varovane ves dan, vendar je ljudi za takšno delo premalo. Zato je vsak človek, ki je pripravljen zjutraj stati ob cesti in skrbeti za varnost otrok, še kako dobrodošel.
Tudi kolesarjev je po njegovih opažanjih vsako leto več. Na drugi strani ceste je policist mladeniča na kolesu samo spomnil, da vozi po napačni strani. Kot v smehu pove sogovornik, je nekatere treba večkrat opomniti. »Otroci se s pravili seznanijo že v šoli, med drugim opravljajo tudi kolesarski izpit, a praksa na cesti je vendarle nekaj drugega,« še doda.
Jutra brez dramatičnih dogodkov
Njegovo delo ima tudi osebno noto. Sam ima štiri vnuke in dobro ve, kako je, ko otrok zjutraj odide od doma. Njegova hči je svojo hčer do četrtega razreda zjutraj vozila v šolo, zdaj pa gre vnuk že v peti razred in bo pot opravila peš. »Morda me bo po koncu pouka klical, da ga pridem iskat. In z veseljem ga vedno poberem. Starejša vnukinja pa raje hodi sama,« pripomni. Prav zato razume starše, ki svoje otroke pripeljejo do šole. Na Brezovici je namreč nekoliko drugače kot v strnjenih mestnih naseljih. Razdalje so večje, povezave z javnim prevozom pa omejene. »Ne morejo drugače,« pravi, ko beseda nanese na starše, ki otroke pripeljejo z avtomobili. Tudi zato pri šoli, kjer starši odložijo otroka, stoji njegov kolega. Oba sta tudi člana Zveze združenj šoferjev in avtomehanikov Slovenije, ki jih je Agencija za varnost prometa, skupaj s člani občinskih svetov za preventivo, gasilci, policisti, redarji, starši in tudi upokojenci že pred desetletji vključila v nacionalno akcijo Varno v šolo, katere namen je predvsem opozoriti voznike, da je na cestah spet več najmlajših udeležencev.
Kljub številnim jutranjim situacijam pa sogovornik pravi, da kakšnih dramatičnih dogodkov na tem križišču še ni bilo. Ena od zgodb pa mu je vendarle ostala v spominu. Policist je nekoč ustavil dečka, ki se je s kolesom pripeljal s kolesom, ki ni bilo primerno oziroma varno za vožnjo po prometni cesti. Opozoril ga je, da naj ga naslednji dan ne vidi več na njem, sicer bo kolo vrgel v grmovje. Zgovorni deček pa mu je brez ovinkarjenja odgovoril, da bo kolo naslednji dan pobral iz grma in se z njim odpeljal naprej, saj si drugega ne more privoščiti, ker starši nimajo denarja. Kermavner v smehu prizna, da se mu je zdel fantov odgovor skoraj simpatično korajžen. Pri tem pa odgovarja: »Otrok za vse, kar se dogaja na cesti, ni vedno sam odgovoren.«
Njegov delovnik ni dolg. Zjutraj je na cesti približno eno uro, po koncu pouka se umaknejo tudi redarji in križišče spet postane del običajnega vsakdana. Toda tista ura je pomembna. Pri 83 letih bi marsikdo zjutraj še dolgo ostal doma. Tomaž Kermavner, do upokojitve avtoprevoznik, pa raje vstane, se obleče in gre med ljudi. Na križišče, kjer se vsak dan srečujejo otroška razposajenost, jutranja naglica in promet. »To je naša prihodnost,« pravi, ko pogledava proti šolarjem. In morda je tudi zato njegova jutranja ura na Brezovici še toliko bolj dragocena.