Prostovoljec se je s SB1 prvič srečal pri enajstih letih, ko so ga po diabetični ketoacidozi v zelo resnem stanju sprejeli v bolnišnico. Kot pripoveduje njegov oče Eric Vallée, se je 11-letnik prebudil iz kome in rekel: »Mojega življenja je konec.« Strah je premagal z izkušnjami, učenjem in voljo, da diagnozi ne dovoli, da bi namesto njega pisala njegovo prihodnost.
Ravno zato si je zadal ambiciozen cilj, na katerega člani njegove družine gledajo kot na »norega«. Hakaroa Vallée se je namreč odločil, da bo v 27 dneh, v 27 državah članicah Evropske unije pretekel 27 kilometrov. V okviru vseevropskega projekta želi dokazati, da SB1 ni ovira za preseganje lastnih meja. »Sladkorna bolezen ne sme določati naših omejitev.«
Močna podpora najbližjih
Od 729 zadanih kilometrov je – vključno s potjo v Ljubljani – pretekel 500 kilometrov. Z družino so obiskali že 19 prestolnic, le tri ure po tem, ko je pretekel pot po Sloveniji, pa so se že odpravili na vlak proti Zagrebu. Potovanje iz ene države v drugo mu ne omogoča veliko časa za regeneracijo. »Ima zelo močno voljo in se tako spočije predvsem mentalno,« je pojasnil njegov oče, sin pa je za najboljšo regeneracijo izpostavil podporo, ki jo ima.
»Cilj je, da potujemo z javnim prometom, recimo z avtobusom ali vlakom. Smo pa dvakrat potovali tudi z ladjo, ker ni šlo drugače,« je povedal njegov oče.
Ko so tako z avtobusom potovali iz Budimpešte do Ljubljane, je mladi tekač pozabil svoje športne čevlje. »Hitro smo morali poiskati trgovino in mu kupiti nove. Na srečo smo našli identične,« nam je nove čevlje veselo pokazala njegova mama Florence Vallée. Hakaroa mora sicer čevlje zamenjati na približno tri dni.
Njegova sestra je izpostavila, da se jim zdi pomembno izraziti podporo bratu, četudi nimajo veliko prostega časa. »V resnici si mest sploh ne uspemo ogledati. Vsak dan smo v drugi državi, ampak nimamo takšnega občutka.«
Njegov oče je poudaril, da je prednost profesionalnih tekov to, da imajo ekipo, ki jim nudi profesionalno oskrbo. Sami se trudijo in mu nudijo oporo, poleg tega pa prek mobilne aplikacije spremljajo njegovo lokacijo in mu po potrebi nosijo vodo. S sinom vsakič tudi preteče prve kilometre.
Veliko semaforjev in sprememba trase
Posebnost pa je tudi v tem, da Hakaroa teče ne glede na vremenske razmere. »Danes v primerjavi z drugimi dnevi teče zelo hitro, ker je kar hladno,« nam je premikanje tekača na aplikaciji pokazal njegov oče. Teči je sicer začel okoli 8. ure zjutraj, da bi se izognil najmočnejšemu soncu.
»Med vsemi potmi je bila definitivno najtežja tista v Pragi. Začel sem prepozno, in sicer ob 10. uri, v čistem centru mesta. Bilo je zelo vroče in veliko ljudi,« se je spomnil Hakaroa Vallée.
Tudi v Ljubljani ni šlo vse po načrtu
Čeprav je bil del trase v centru mesta, je že po prvih nekaj krogih ugotovil, da jo bo moral prilagoditi. »Veliko je semaforjev, torej sem se veliko ustavljal. Po vsaki pavzi je težko spet začeti teči, zato sem traso premaknil v park Tivoli,« je razložil sogovornik. Pri tem je dodal, da med tekom dobi nekaj vtisov o mestu, na podlagi katerih se je odločil, da bo Ljubljano še kdaj obiskal.
Pomembno sporočilo
Hakaroa s projektom želi pokazati, da je lahko človek s sladkorno boleznijo ob resnem zdravniškem spremljanju, dobrem poznavanju samega sebe in sodobnih tehnologijah odgovoren, samostojen in sposoben velikih dosežkov.
Projekt temelji na štirih glavnih sporočilih in zahtevah, in sicer prenehanju obravnavanja sladkorne bolezni kot invalidnosti, saj ta zahvaljujoč sodobnemu zdravljenju ne sme predstavljati ovire za polno in aktivno življenje, zahteva enakost na področju zaposlovanja in odpravo prepovedi opravljanja poklicev, kot so v vojski, policiji ali javnem prometu. Prav tako zahteva prilagoditev zakonodaje o pridobivanju vozniškega dovoljenja dejanskim razmeram sodobnega zdravljenja, želi pa si tudi spodbujanja sistematičnega zgodnjega odkrivanja SB1 že od 3. leta starosti.