Prvi november je dan, ko se spominjamo tistih, ki jih ni več med nami. Obiskujemo grobove, prižigamo sveče in se vračamo k spominom. Toda za zaposlenimi v javnem podjetju Žale so tudi zgodbe, ki jih obiskovalci pokopališč praviloma ne poznajo. Zgodbe o družinah, ki jih smrt poveže, pa tudi o tistih, v katerih zadnje slovo postane prizorišče starih zamer.
»Smrt ne ustvari družinskih odnosov. Jih pa pogosto razgali,« v svojem razmišljanju ob dnevu spomina na mrtve opozarja direktorica javnega podjetja Žale Mojca Hucman. Pravi, da pri svojem delu srečuje ljudi, ki se od najbližjih poslavljajo z veliko ljubezni in dostojanstva. A vidi tudi povsem drugačne zgodbe. Takšne, v katerih otroci sploh ne vedo, da jim je umrl starš, ali pa sestra šele dolgo po pogrebu izve za bratovo smrt. Dogaja se celo, da pokojnik ima svojce, vendar nihče ne želi organizirati njegovega pogreba. »Nihče od nas ne pozna cele zgodovine neke družine samo zato, ker pozna konec enega od članov te družine,« poudarja direktorica, ki se zaveda, da sorodstvene vezi še ne pomenijo nujno bližine.
Ko pogreb postane nadaljevanje družinskega spora
Včasih ob smrti na površje priplavajo zamere, ki so se kopičile desetletja. Kdo je za pokojnika skrbel, kdo ga je obiskoval, kdo bo odločal o pogrebu in kdo bo poravnal stroške? Vprašanja, ki bi morala biti povezana z dostojnim slovesom, lahko postanejo povod za nove prepire. »In nenadoma vprašanje o tem, kakšen naj bo pogreb, sploh ni več vprašanje o pogrebu,« ugotavlja Hucmanova. Zaposleni podjetju Žale se tako znajdejo sredi družinskih obračunavanj, čeprav z njimi nimajo nič. Eden od svojcev zahteva eno, drugi nekaj povsem nasprotnega, nezadovoljstvo pa se pogosto usmeri proti človeku za pisalno mizo ali na drugi strani telefona.
Direktorica opozarja, da lahko zaposleni svetujejo, pomagajo in prisluhnejo, ne morejo pa reševati desetletja starih družinskih sporov. »Ne morejo odločiti, kdo je imel pokojnika bolj rad,« poudarja. Nekateri primeri so tako zapleteni, da je treba čakati celo na odločitev sodišča o načinu in kraju pokopa. Dogaja se tudi, da morajo pogreb zaradi groženj med svojci varovati varnostniki.
Ob tem Hucmanova jasno opozarja na mejo med razumevanjem človeške stiske in nesprejemljivim vedenjem. Žalost, strah in nemoč lahko pojasnijo jezo, ne morejo pa opravičevati žaljenja, poniževanja ali agresije do zaposlenih. »Nihče ne bi smel biti strelovod za bolečino drugega človeka,« je odločna.
Za nekatere pogovore nekoč zmanjka jutri
Direktorica Žal ob tem odpira še širše vprašanje sodobne družbe. Čeprav smo zaradi tehnologije povezani bolj kot kadar koli prej, se zdi, da so naši medosebni odnosi vse bolj krhki. »Veliko si sporočamo. Manj se pogovarjamo,« ugotavlja.
Po njenih besedah se pogosto izogibamo prav najtežjim pogovorom. Težko priznamo napake, prosimo za odpuščanje ali povemo, da nas je nekdo prizadel. Prav tako se z najbližjimi premalo pogovarjamo o smrti in njihovih željah glede zadnjega slovesa. Toda Hucmanova pri tem ne poziva k spravi za vsako ceno. Zaveda se, da nekaterih odnosov ni mogoče ali celo ni dobro obnoviti, še zlasti če so bili zaznamovani z nasiljem ali globokimi ranami. Njeno sporočilo je namenjeno predvsem odnosom, ki jih imamo, a jih zaradi vsakdanjega hitenja, ponosa ali prepričanja, da bo časa še dovolj, zanemarjamo.
»Da povemo ljudem, kaj nam pomenijo, dokler nas lahko slišijo,« je eno njenih sporočil pred 1. novembrom. Delo na Žalah jo vsak dan opominja, kako hitro lahko zmanjka priložnosti za besede, s katerimi odlašamo. Obenem poudarja, da si tudi zaposleni, ki spremljajo ljudi v najtežjih življenjskih trenutkih, zaslužijo spoštovanje in človeški odnos.
Dan spomina na mrtve je zato po njenem mnenju lahko tudi priložnost za razmislek o tem, kako ravnamo z živimi. O odnosih, ki jih še lahko negujemo, in besedah, ki jih še lahko izrečemo. »Kajti kultura slovesa se ne začne šele ob smrti. Začne se veliko prej – v načinu, kako ravnamo drug z drugim, dokler smo še tukaj,« sklene Mojca Hucman.