V prostornem staromeščanskem stanovanju v prvem nadstropju stavbe na Novem trgu 6 z napisom J. J. Naglas (otroci so to brali »jokal je naglas«) so prostori nanizani v enfilade, torej drug za drugim. Vse od salona, ki je bil v prvi polovici prejšnjega stoletja razstavni prostor, do spalnice na koncu so (bili še ne tako dolgo tega do potankosti) opremljeni z Naglasovim pohištvom – nekdanjim simbolom slovenske elite. V razstavnem prostoru stanovanja, trgovina je bila v pritličju, so si po besedah ene od potomk slavne ljubljanske družine, arhitektke Jane Valenčič, »gospe, mame, tete in neveste prihajale izbirati kos pohištva, ki so si ga želele imeti«. Od sredine 19. stoletja je namreč veljalo, da mora meščanska družina, ki da kaj nase, imeti vsaj kakšen kos pohištva, če ne kar cele garniture, s podpisom Naglas. To ni bil le odraz tega, da si ga lahko privoščijo, temveč dokaz dobrega okusa, občutka za kakovost in podpore lokalne ustvarjalnosti.
Vendar se Naglasovo pohištvo ni ustavilo zgolj v domovih slovenske elite, temveč je potovalo vse do Bližnjega vzhoda. Navdušilo je tudi Tita in etiopskega cesarja Haileja Selassieja, ki je imel več Naglasovih garnitur. »Na svojem vrhuncu je podjetje s pohištvom opremilo ljubljanski magistrat, palače jugoslovanske kraljeve družine in kasnejše rezidence maršala Tita, vključno z Brioni. V Sloveniji je podjetje opremljalo vladna poslopja in zasebne vile, generacije slovenskih nevest pa so si v doti želele Naglasovo garnituro,« je o družbenem in mednarodnem slovesu družinskega podjetja v članku Pohištvo poželenja zapisala Jana Valenčič. Še v petdesetih letih prejšnjega stoletja, kot se spominja, so na Novi trg 6, kjer je bil sedež Naglasovih, arabski bogataši v tradicionalnih oblačilih prihajali naročat opremo za ladje in jahte pri Heleni Bretl. V povojnem obdobju je bilo podjetje eno redkih, ki niso bila podržavljena, vendar pa so zaradi tedanjega obrtnega zakona, ki je dovoljeval le do pet zaposlenih, morali število delavcev krepko zmanjšati.
Kot je v knjižni zbirki Usode ljubljanskih stavb in ljudi zapisal Bogo Zupančič, je bila tovarna Naglas v kraljevini Jugoslaviji alfa in omega na področju izdelave pohištva. Specializirani so bili za pohištvo v starinskem slogu, čeprav so izdelovali tudi sodobne linije. V dolgih letih delovanja so sodelovali z različnimi arhitekti iz obdobja secesije, predvojnega in povojnega modernizma. Med številnimi sodelujočimi arhitekti je bil tudi Jože Plečnik, sicer pa je bil med ustvarjalci prav tako Helenin sin Viktor Naglas mlajši. »Medtem ko je bila Helena prodajni genij, je bil njen sin Viki oblikovalski mojster. Srečeval se je z naročniki in nekaj časa celo preživel pri Titu, da bi ugotovil, kaj mu ustreza. Izbranim oblikovalcem je dajal smernice in izdeloval prve skice,« je pojasnila Jana Valenčič ter še povedala, da je bil po družinskem izročilu član znamenite kreativne skupnosti umetnikov in rokodelcev Dunajske delavnice (Wiener Werkstätte). »Te so po vzniku industrijske množične proizvodnje nastale z namenom oživitve vrhunsko rokodelsko narejenih predmetov za vsakdanjo rabo. Dunajske delavnice, ki so delovale do leta 1932, so močno vplivale na sodobni dizajn, tudi na art deco in Bauhaus. Izdelovali so vse, od nakita, pohištva do modnih kosov in grafike.«
Od kočij do klavirjev
Zgodovina Naglasovega pohištvenega imperija sega v leto 1847, ko je Jakob Jožef Naglas – na družinski hiši je še danes njegov napis – ustanovil tovarno. Kolar in izdelovalec poštnih vozov ter kočij se je, po popisovanju družinske zgodovine Jane Valenčič, ob upadu naročil zaradi gradnje Južne železnice preusmeril v izdelovanje pohištva. Trnovsko tovarno je dve leti pred velikim ljubljanskim potresom prevzel njegov sin Viktor Naglas, ki se je leta 1895 poročil s Heleno Ulrich. Rodila sta se jima sin Viktor in hči Jelka (kasneje poročena Stare), babica Jane Valenčič. Po zgodnji moževi smrti leta 1905 je Helena Naglas prevzela vodenje pohištvenega podjetja. Tri leta kasneje se je poročila z Eduardom Bretlom, s katerim sta imela hčerko Špelo.
Helena Naglas je bila ena najuspešnejših poslovnih žensk v začetku prejšnjega stoletja, kar je bilo v patriarhalni sliki tistega časa, ko so bile ženske iz javne sfere odrinjene, še toliko zahtevnejše in večji dosežek. Za svojo prababico je Jana Valenčič dejala, da je bila izredno podjetja in pogumna. »Nameravala je odpreti tovarno klavirjev, zaradi česar je enega od bratov poslala na Dunaj, da bi se tega naučil. Vendar, ko se je začela prva svetovna vojna, to ni bilo več mogoče,« je povedala sogovornica. Že na začetku stoletja pa so v Naglasovem podjetju uporabljali sodobne marketinške prijeme, oglaševali so v kuharskih knjigah in časopisih ter ponujali dostavo po pošti.
Med vojnama je podjetje, ki je pod vodstvom Helene Naglas doživelo pravi razcvet, veliko delalo za mesto, »opremili so ljubljanski magistrat, banko in med drugim Tavčarjevo stanovanje. S Tavčarjevimi so bili veliki prijatelji, in ko se je njihova hčerka poročila, si je zaželela Naglasovo spalnico. Moji stari mami je bila tako zelo všeč, da si je zaželela repliko, ki je zdaj moja.« Ena od značilnosti Naglasovega pohištva je tudi, da je prehajalo med generacijami. Kar je sogovornica pospremila še skozi razredno prizmo, in sicer na primeru Anglije, kjer že dolgo živi. »Če v Angliji nekomu rečeš, da si bo moral sam kupiti pohištvo, ga užališ, saj če pripadaš višjim slojem, si ga podedoval.«
Politurna policija
V prizadevanjih ne le za ohranjanje družinske, temveč širše kulturne dediščine, kar Naglasovo pohištvo predstavlja, Jana Valenčič obiske v ljubljanskem stanovanju sprejema v majici z napisom »politurna policija«. Kot je pojasnila, Naglasovo pohištvo ne vsebuje nobene kemije. »Izdelano je iz naravnega lesa, za lepljenje so uporabljali klej – dobro se spomnim vonja, ko so v Trnovem za lepilo kuhali kožo in kosti. Premazan pa je z naravnim premazom – francosko polituro, ki je občutljiva za vodo, vendar da lesk, ki ga ne dobiš z ničimer drugim,« je razložila sogovornica, ki se že nekaj časa posveča vprašanju zaščite premične dediščine pri nas. Zato v torek, 17. februarja, ob 17. uri v atriju ZRC SAZU organizira dogodek z manjšo slikovno razstavo Naglasovega pohištva, kjer se bodo poleg zgodovini podjetja posvetili tudi usodi tovrstne kulturne dediščine. »Večina Naglasovega pohištva tako v zasebnih kot javnih prostorih ni več ohranjena. Pred kakšnimi desetimi leti so recimo Naglasovo pohištvo iz slovenskega parlamenta s kamioni odpeljali stran. Tudi na Brionih, kjer so nedolgo tega prenovili zadnji hotel, so Naglasovo pohištvo vrgli na odpad. Angleži se vračajo k pohištvu iz lesa in brez kemije. Do takrat, ko bomo pri nas, ker smo 20 let v zaostanku, spregledali, meščanskega pohištva ne bo več niti za vzorec,« je izpostavila Jana Valenčič in pri tem navedla, da je v tujini obiskala dva gradova, kjer zasebniki rešujejo premično kulturno dediščino. »Menim, da ohranjanje dediščine ni le v rokah javnega sektorja, temveč bi moralo iti za preplet javnega in zasebnega. Veliko gradov in industrijskih hal je praznih. Za tiste, ki so v njeni lasti, bi država lahko omogočila nizko najemnino, da bi v njih zasebniki vodili skladišča prodajnega rabljenega pohištva,« je sklenila potomka pohištvene družine. Pohištvo Naglas so prenehali izdelovati leta 1960, ko je umrla Helena Bretl Naglas, ki je po besedah pravnukinje v poslu do konca uporabljala priimek prvega moža.
