Po uri intenzivne vadbe v Fitcentru 13 v Črnučah, ko udeleženci še lovimo sapo, je Pšenica Kovačič še vedno polna energije. Pravzaprav se zdi, da bi brez težav oddelala še dodatno uro ali dve. S svojo pozitivnostjo napolni dvorano, s spodbudami pa poskrbi, da vsak iz sebe iztisne nekoliko več, kot je sprva mislil, da zmore. Pri tem nikogar ne priganja na silo. Vsak lahko preverja svoje meje, vaditeljica pa s svojo nalezljivo dobro voljo poskrbi, da jih marsikdo tudi preseže.
Toda za nasmejano in energično vaditeljico se skriva precej več kot ljubezen do gibanja. Je diplomirana slikarka, univerzitetna diplomirana oblikovalka, strokovnjakinja za mačje vedenje in doktorandka Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Njeno raziskovanje povezuje ilustracijo z razumevanjem mačje telesne govorice, predvsem mimike. Na področju dobrobiti in vedenja mačk je pridobila tudi mednarodne certifikate organizacij ISFM ter Compass Education and Training. In ko pogovor po vadbi nanese na živali, postane hitro jasno, da bi o njih lahko govorila še precej dlje, kot je trajal naš pogovor.
Doma jo čaka sedem kosmatincev
»Mačke in psi me čakajo,« se nasmehne, ko jo vprašamo, kako je videti njen vsakdan. Doma ima tri pse in štiri mačke. Med psi so devetletna ruska hrtica Luna, desetletna Mika, posvojenka iz ljubljanskega zavetišča, ter Kin, športni partner, s katerim sta dosegla izjemne uspehe v canicrossu.
Mačjo druščino sestavljajo dva notranja in dva zunanja mačka, ki sta si takšen način življenja izbrala sama. Med njimi je tudi petnajstletna Lila. Sedem živali, treningi, raziskovalno delo in številne druge obveznosti. Kako ji sploh uspe?
»Težko,« prizna brez olepševanja. »Čim se ukvarjaš z živalmi, veš, da je to zahtevno, tako časovno kot tudi finančno.« Prav zato se tudi sama nenehno sprašuje, ali lahko ob tolikšnem številu živali vsaki zagotovi vse, kar potrebuje. Čeprav ima rada tudi pse, jo mačke še posebej navdušujejo. Predvsem zaradi svoje samostojnosti, skrivnostnosti in načina, kako vzpostavljajo odnose z ljudmi.
»Bolj me fascinirajo mačke kot psi,« pove. »Med študiranjem mačk opažam, da so zelo navezane na nas in tudi zelo vljudne. Niso 'žleht', kot nekateri pravijo.« Prepričana je, da mačkam delamo veliko krivico, ker njihovo naklonjenost merimo s človeškimi pričakovanji. »V resnici so zelo prijazne in naklonjene, samo mi teh subtilnih znakov ne prepoznamo, ker niso tako očitni kot pri psih.«
Mačka ni plišasta igrača, še manj robotek
Pšenica Kovačič želi ljudem približati predvsem naravno mačko. Takšno, kakršna v resnici je, ne takšne, kakršno bi si želeli imeti. »Bolj ko se civilizacija razvija, dlje smo od narave in dejansko pozabljamo, kaj mačka res potrebuje,« opozarja. Pri tem omeni pogosto željo ljudi, ki pridejo v zavetišče po novega družinskega člana. Radi bi prijazno mačko za otroke, takšno, ki se bo ves čas crkljala in uživala v naročju.
Toda kaj, če mačka nima prav nobene želje po tem? »Ni vsaka mačka takšnega značaja ali nima takšne potrebe. Zdi se mi krivično, da mi od mačke nekaj želimo, pozabimo pa, kaj bi ona res potrebovala – morda predvsem razumevajoč dom.«
Prav tu se pogosto začnejo težave. Ljubka kepica, ki nas je osvojila na prvi pogled, lahko opraska kavč, nas ponoči zbuja ali pa se preprosto noče crkljati. »Vsi nasedemo temu, kako je mačka ljubka, potem pa pozabimo, da vse to pride v paketu,« pove. Pri svetovanju uporablja psihobiološki pristop. To pomeni, da vedenja ne obravnava ločeno, temveč upošteva genetiko, razvoj, vplive okolja, izkušnje ter odnos med mačko in njenim skrbnikom. »Ljudje si želijo prehitre rešitve problema, premalo pa se zavedajo, da pogosto ni problematična mačka, ampak naš odnos do nje.«
Včasih je rešitev res preprosta, denimo drugačna postavitev mačjega stranišča. Drugič so vzroki globlji, povezani z družinskim okoljem, stresom ali zdravstvenimi težavami živali. Pomembna je predvsem doslednost. In pripravljenost ljudi, da spremenijo tudi svoje navade.
Tudi mačka ima pravico reči ne
Kaj pa stara modrost, da je pes navezan na človeka, mačka pa na dom? Sogovornica se ob tem nasmehne, prikima in doda, da odgovor ni tako preprost. Mačke imajo rade poznano okolje, toda če s človekom vzpostavijo močno vez, mu lahko sledijo tudi daleč od doma. »Če ima mačka s skrbnikom res tesen odnos, bo šla z njim tudi na konec sveta,« pojasni.
V ljubljanskem zavetišču načrtujejo tudi predavanja, na katerih želi prihodnjim in sedanjim skrbnikom predstaviti mačke takšne, kot so. Predvsem pa jih spodbuditi k razmisleku, kaj pomeni odgovorno sobivanje. »Mačka ni igračka, ni otrok, ni robotek in ni statusni simbol. Je živo bitje, ki ima svoje potrebe in želje.«
To seveda ne pomeni, da mora doma vladati mačka. Tudi ljudje imamo pravico postavljati pravila. Če mačka ne sme v spalnico, to zanjo ni nikakršna tragedija. Pomembno je le, da razumemo njene potrebe in se nanje ustrezno odzivamo. Ob tem poudarja še nekaj, na kar pogosto pozabimo. Mačka ima svoj osebni prostor in pravico, da zavrne dotik ali igro. »Tako kot lahko mi mački rečemo ne, lahko tudi ona nam reče ne.«
Morda je prav v tem bistvo njenega pristopa – v spoštovanju, potrpežljivosti in razumevanju. V lastnostih, ki jih očitno zna prenesti tudi v telovadnico, kjer vsakogar spodbuja, naj poišče svojo pot in preseže lastne omejitve.
In še nekaj. Pšenica Kovačič ni le poznavalka mačk in energična vaditeljica. Je tudi izjemna rekreativna tekačica, ki je s svojim psom Kinom že osvojila naslov svetovne prvakinje v canicrossu, športni disciplini, v kateri človek in pes tečeta povezana s posebno vrvjo. Kako sta s Kinom pometla s konkurenco in kakšna zgodba se skriva za njunim uspehom, pa je zagotovo pripoved, ki si zasluži svoj članek. In ob energiji Pšenice Kovačič ni dvoma, da bo tudi ta vse prej kot dolgočasen.