Kaja Štepic Marinčič se lahko pohvali s pestrim življenjepisom. Med študijem arhitekture je delala kot plesna učiteljica, nato se je zaposlila v arhitekturnem biroju. Zatem je delala kot notranja oblikovalka in oblikovalka sejemskih prostorov. Štiri pisarniške stene so jo kmalu začele utesnjevati. Sanjarila je o svetu tam zunaj, o tem, kaj vse zamuja. Navajena je bila, da si s prihranki privošči od štiri do pet potovanj na leto, ko pa si enkrat zaposlen, je dopusta vedno premalo. Začela je tuhtati, kako bi lahko v najkrajšem času prepotovala svet in zraven še kaj zaslužila. »Odgovor je prišel na pladnju,« pojasni danes 34-letna Kaja. Odločila se je, da bo šla na avdicijo za stevardeso pri eni najuglednejših letalskih družb na svetu.
Strogi kriteriji
Letalska družba Emirates s sedežem v Dubaju je poznana po stevardesah, ki imajo bež uniformo in posebno ikonično rdečo čepico z belim šalom. Njihovi kriteriji za stevardese so zelo strogi. Dekleta ne smejo imeti brazgotin in tetovaž na vidnih mestih. Visoka morajo biti 160 centimetrov, ko pa stopijo na prste, morajo doseči 202 centimetra, in sicer iz čisto praktičnih razlogov, da dosežejo zgornje police na letalu. Strogo določen je indeks telesne mase, ki ga stevardi in stevardese ne smejo preseči. Nujni so urejeni nohti s točno določeno barvo laka. Stevardese morajo biti brez izjeme vselej naličene, pri tem pa ne smejo pozabiti na rdečo šminko.
Kaja, ki je pri omenjeni družbi začela delati leta 2019, nam pove, da nad ustrezno urejenostjo stevardov in stevardes bedi tako imenovana modna policija, kot so pravili temu oddelku. Kaja pojasni: »Glede videza so pri tej letalski družbi strogi, ker na njem gradijo svoj ugled. Njihove stevardese so vedno in brez izjeme urejene. Dekleta, ki so morda malo bolj poraščena, so si morala celo te drobne lase okoli obraza pobriti, da jim niso štrleli, ko so si naredila figo. Sama sem si denimo nohte pobarvala v koralno rdečo, pa me je modna policija ustavila tik pred vkrcanjem, rekoč, da niso zadovoljni z mojim odtenkom. Primer prekrška je denimo tudi, če se preveč zrediš, saj ti uniforma ne sme biti pretesna. To so še vedno arabske države, ki so bolj konservativne.«
Prepoznati težave
Preden je vstopila na letalo kot stevardesa, se je dva meseca izobraževala v Dubaju na letalski fakulteti. Tam so jih med drugim naučili, kako ravnati v določenih primerih. Stevardese tako znajo poroditi otroka, usposobljene so za krizno ravnanje v vseh zdravstvenih primerih, ki se znajo na letalu zgoditi, tudi v primeru smrti; za vsak primer imajo točno določen kovček. »Zanimivo je, da so se pred leti porodi na letalih dogajali tudi namenoma. Danes ni več tako, a včasih, če je ženska rodila denimo nad ameriškim zračnim prostorom, je za otroka dobila ameriški potni list. Za nekatere je bila to rešilna bilka, s katero so lahko otrokom omogočili boljšo prihodnost,« pove Kaja.
Stevardese usposabljajo tudi v tem, da znajo čim bolje prebrati psihološki profil človeka. Ena pomembnejših in težjih faz je vkrcanje. »Takrat naj bi pri potnikih zaznale vse, kar bi lahko šlo narobe, in že takoj prepoznale koga, ki bi utegnil delati težave; mogoče koga s kakšnimi bolezenskimi znaki, nosečnice v visoki nosečnosti ali koga, ki ga je strah letenja in bi znal zagnati paniko. Velik poudarek je tudi na prepoznavanju sumljivih zadev, ena od njih je tihotapljenje otrok, saj poteka večinoma prek komercialnih letov.« Kaja Štepic Marinčič je imela točno tak primer. »Opazovali smo moškega, ki je prišel z desetletno hčerko, pri kateri smo takoj videli, da nekaj ni v redu. Nikogar ni smela pogledati, moški je za vse odgovarjal namesto nje. Stevardese imamo na letalu čas preverjati zadeve, saj nenehno hodimo mimo sedežev. Takrat smo sum prijavili ekipi na letališču. Ko so se potniki že izkrcali, smo našli košček papirnate vrečke, na kateri je pisalo »help« (pomagajte) in številka dekličinega sedeža. To je samo potrdilo naš sum. Upam, da smo deklici rešili življenje.«
Notranji kompas
Sogovornica je bila pri letalski družbi zaposlena dve leti in sedem mesecev, nato je vmes prišla epidemija covida-19, ki je vse postavila na glavo. Kaja Štepic Marinčič se je vrnila domov, v domače Grosuplje. »Ta izkušnja mi ni dala samo potovanj, hotelov in občutka, da je cel svet na dosegu roke. Dala mi je nekaj veliko bolj tihega – notranji kompas. Naučila me je ostati mirna, ko gre kaj narobe. Ko si utrujen, ko si sam, ko moraš delovati, tudi če ti ni do tega. Naučila me je, da nasmeh včasih ni laž – je profesionalnost. In da pogum ni vedno v tem, da greš dlje, ampak da se znaš tudi ustaviti. Videla sem svet v njegovem največjem sijaju in v njegovih najbolj surovih trenutkih. Prav ti kontrasti so me spremenili. Danes drugače gledam na ljudi. Hitreje zaznam stisko. Manj sodim. In veliko bolj cenim mir.«
Zdaj dela v Mestni knjižnici Grosuplje. Sprva je mislila, da bo ta karierni zasuk služil bolj kot prehodno obdobje, vendar ji je v knjižnici preveč lepo. »Stereotip knjižničarke v pleteni jopici in z očali, ki samo sedi in izposoja knjige, sploh ne drži. Sama recimo v knjižnici med drugim vodim pogovorne večere, z otroki imam pravljično jogo, pomagam pri marketingu in z delom na družbenih omrežjih. Dan mine hitreje kot v letalu. Včasih razmišljam, da sem lahko jaz prva, ki izve, da je katera noseča, saj si izposodi takšno knjigo. Izvem lahko (morda tudi edina) za bolezen ali stisko nekoga, torej s čim vse se ljudje spopadajo. Knjižničarji imajo v resnici globoko poslanstvo.«