Na spletni strani gostilne Livade se je v preteklost tega ljubljanskega prostora neposredno povezanega z Ljubljanico mogoče zakopati prek arhivskih fotografij. Na njih iz povojnih desetletij vidimo leseno stavbo z verando in detajli na njej, ki nekoliko spominjajo na ljudsko arhitekturo. Na eni od črno-belih fotografij se odstira pogled v staro kuhinjo, kjer pozornost poleg plehnatih posod za shranjevanje pritegnejo arhitekturni elementi – visoka kvadratna okna, ki v delovni prostor prinašajo nadsvetlobo. Na enem od posnetkov je na stavbi viden tudi star gostilniški napis, kot tudi to, kako je ob nekdanjem glavnem vhodu, na mestu, kjer se sedaj vzpenja smreka, pred desetletji rasla vrba žalujka. Stalni gost gostilne Livade, Marjan, Ljubljančan, ki ta del mesta že zelo dolgo pozna, je dejal, da se tega prostora spominja še pred Šorlijevo prenovo. »Stala je lesena hiša (staro gostišče, op. a.), zraven nje pa je bila še ena manjša hiša, kjer je z možem živela perica in okoli so rasle vrbe žalujke.«
Kot je pripovedi starejših Ljubljančanov prenesel rečni kapitan Tomo Zupančič, so za Livado govorili, da so tam sprva zgradili vikend hišo za ljubljanskega industrialca, med drugo svetovno vojno so v njej postojanko imeli italijanski okupatorji, po vojni pa naj bi jo nekaj časa za zabave uporabljala policija. Zupančič se tega prostora spominja še iz časov, ko je bilo ob gostilni tudi kegljišče. Kot je dodal Marjan, so most, ki iz ceste vodi do gostilne, zgradili šele precej po vojni, tako da je dostop do objekta bil dolgo le po ozki poti ali s čolnom po Ljubljanici.
Šorlijeva arhitektura ob reki
O zgodovini stavbi sedanje gostilne Livada, kot sta na dogodku Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO) Arhitektura v živo: Gostilna Livada in Marjan Šorli povedala raziskovalca in kustosa Martina Malešič in Andraž Keršič, ni veliko znanega. O nastajanju te arhitekture na obrobju mesta ob Ljubljanici, kot tudi njeni družbeni preteklosti, je malo ohranjenega. Celovite zgodbe tako še ni, se pa sestavljajo drobci. Nekaj sta jih, čeprav so arhivi z gradivom izredno skopi, odkrila in povezala kustosa razstave Marjan Šorli in udomačena arhitektura, ki je v MAO na ogled do 3. maja. Nekaj pogledov, spominov, pripovedi in izkušenj arhitekture pa so na pogovoru v gostilni Livada podali tudi stalni gostje gostilne.
»Gostinsko podjetje Daj - dam je tu gostilno pod svoje okrilje prevzelo leta 1963 in kot je mogoče razbrati iz arhivskega gradiva, sta tedaj stala dva lesena objekta. V enem je bilo gostišče in v drugem pralnica ter drvarnica,« je prostorsko preteklost parcele ob Ljubljanici opisala Martina Malešič. Kot je nadaljevala je novi upravljalec obstoječe gostišče, ki ni imelo niti prostorov za sanitarije, želel prenoviti. »Od urbanističnega zavoda so dobili dovoljenje za prizidek, vendar so tega lahko zgradili samo na vzhodni strani obstoječega gostišča in v enakem obsegu. Tako so potem naredili prizidek in adaptirali v novo gostilno Livada.« Pod projekt se je podpisal arhitekt Marjan Šorli, samosvoj, a hkrati značilen predstavnik slovenske povojne arhitekture, ki pa ga je zgodovina arhitekture do sedaj najpogosteje spregledala. Šorlijev opus je danes večinoma uničen, do nerazpoznavnosti predelan ali močno ogrožen, prav tako je tudi večji del projektne dokumentacije in načrtov njegovih projektov izgubljen, sta opozorila Malešič in Keršič. Je pa, kot sta še poudarila kustosa, gostilna Livada eden od Šorlijevih projektov, ki je v osnovi, gabaritu, konstrukciji, detajlih in delu interjerja še vedno ohranjen in jasno govori o arhitektovem jeziku. Lesen paviljon, ki ga je Šorli za za Daj-dam načrtoval leta 1963 je z leti dobil zgolj novo, temnejšo barvno preobleko in prizidek.
Med Plečnikovimi in ameriškimi vplivi
V Šorlijevi arhitekturi se prepletajo različni vplivi: Plečnikova šola, raziskovanja anonimne ljudske arhitekture in odtisi s študijskih potovanj po Evropi in ZDA. »Šorlijeva Livada je od druge modernistične arhitekture drugačna tako v merilu kot v materialih. V njej lahko sledimo različnim arhitektovim izhodiščem, od Plečnikove šole do študijskega potovanja po Ameriki leta 1952, kjer so Šorlija kot štipendista Združenih narodov navdušile restavracije s hitro prehrano, moteli in obcestna prenočišča. Tako lahko v tej leseni zgradbi ob Ljubljanici hkrati beremo sledi arhitekture kozolca, preprostih lesenih zatočišč, Plečnikovih murk in hiš ameriškega arhitekta Frank Lloyda Wrighta, z izrazito nizkimi prostori in horizontalnimi okni, ki se odpirajo v pokrajino. Pomembna je povezava med človekom, arhitekturo in naravo,« je arhitektove principe, ki so ga navduševali skozi celoten njegov opus opisal kustos Andraž Keršič.
Ob tem je Martina Malešič ob ogledu arhitekture pozornost usmerila še k metuljasti strehi paviljona, ki je obrnjena navznoter in jasno levo ter desno od spoja ločuje gostilniški ter servisni del objekta. Horizontalnost in krhkost, s tankimi stenami in izmenjujočimi ritmi odprtih ter zaprtih elementov, pa so še značilnosti Šorlijeve ne kričeče arhitekture v naravi, ki sta jih ubesedila raziskovalca. Pri čemer je Keršič še pojasnil označbo »udomačena arhitektura«, ki so jo v MAO pridali Šorlijevemu opusu: »Njegova arhitektura na zunaj ni izstopajoča. Je skromna v merilu in materialih, vendar zaživi z uporabo in zgodbami, ki v njej nastajajo.«
Livadarji v kmečki sobi
V dolgih desetletjih življenja Šorlijeve Livade pa so v njej nastale mnoge zgodbe. »V gostilni je že od nekdaj veliko stolov. V Daj-damu so si prizadevali, da bi vanjo privabljali večje skupine gostov. Pri čemer so lokalni prebivalci v Livado hodili ob velikih praznikih. Gostilne delimo na tiste, ki so za vsak dan in ta gmašne,« je pretekli utrip gostišča predstavil Tomo Zupančič. Kot je še dodal, je nekoč bila znana po bosanskem loncu, ki so mu po besedah rečnega kapitana po osamosvojitvi začeli govoriti barjanski lonec. »Čeprav je sedaj enako dober, kot tedaj, ko je imel drugo ime,« je dejal.
Livadarji v kmečki sobi
Zadnjih slabih dvanajst let je vodja gostilne Livada Tjaša Gruenfeld, ki pa jo je z družino ob posebnih dogodkih že prej dolgo obiskovala. »V Livado smo začeli hoditi pred dobrimi 20 leti, ko so vnuki šli v šolo in smo sem prišli vsaj enkrat na leto ob praznovanju konca šolskega leta,« je o vezeh z gostilno povedal Tjašin oče Andrej Hočevar, ki je zadnja leta tam tudi član stalnega omizja. Livadarji si pravi raznolika skupina upokojenih strokovnjakov in akademikov, ki so se leta 2012 ločili od Združenja seniorjev Slovenije - managerjev in strokovnjakov ter svoja neformalna druženja, na katerih se dogovorijo tudi za organizacijo skupnih izletov in kulturnih dogodkov, nadaljujejo v Livadi. To so po Hočevarjevih besedah izbrali zaradi »izjemne lokacije ob vodi in v naravi, enostavnega dostopa, brezplačnega parkiranja in prijaznega osebja«.
Ime si je skupina nadela že po parih srečanjih in čez čas so poskrbeli še za logotip, žabo, ki jo je narisala ilustratorka Marjanca Jemec Božič. Dobivajo se vsako prvo sredo v mesecu na kosilu in običajno se sestanejo v kmečki sobi, kjer je peč, če je ta zasedena so v mali jedilnici ali pa v osrednjem delu za mizo pet in čim je dovolj toplo sedijo zunaj. Veseli pa so vsakega, ki se jim želi pridružiti. »Miza je za njih vedno rezervirana. Tako kot ohranjamo stavbo Livade, se mi zdi prav, da dajemo tudi pozornost starejši populaciji,« je dejala Tjaša Gruenfeld. Sicer pa občasno v Livadi organizirajo tudi kakšen koncert, predstave in druge dogodke ter je gostilna vedno bolj priljubljena za poroke. Ker pa ima Livada lastni ponton se gostje v ali iz nje lahko odpeljejo tudi z ladjico.
