Volkovi, medvedi, krokarji, suša, zahtevni tereni, stroški zaščite in pomanjkanje ljudi so postali del vsakdanjika. Rok Jeras, predsednik Ovčarske pašne skupnosti Tuhinj in veterinar, ki zelo dobro pozna razmere na kamniškem območju, opozarja, da je prav paša tista, ki je Menino planino skozi generacije ohranila takšno, kakršno danes občudujejo tudi pohodniki.
Na celotni Menini planini se po njegovih besedah pase približno tisoč glav goveda, okoli 250 ovc in približno sto konj. Ovčarska pašna skupnost Tuhinj, ki jo vodi, ima na planini okoli sto živali in 15 konj, pašna sezona pa praviloma traja od konca maja do zadnjega tedna septembra.
Ko ponoči pridejo volkovi, medved ali krokarji
Idilična podoba črede na gorskih pašnikih ima tudi precej manj romantično plat. Rejci se v zadnjih letih vse pogosteje srečujejo z velikimi zvermi. Jeras pravi, da medved na Menini nekoč ni bil stalno prisoten, danes pa je drugače. Še več težav po njegovih izkušnjah povzročajo posamezne živali, ki nimajo stalnega teritorija in ustaljenih prehranjevalnih navad. Posledice so zelo konkretne. Ovčarski pašni skupnosti Tuhinj je lani medved pokončal deset živali, letos pa so volkovi odnesli pet do šest jagnjet. A volk in medved nista edina plenilca, ki povzročata skrbi. Težave imajo tudi s krokarji, ki napadajo predvsem komaj skotene mladiče.
Zaščita črede se na papirju morda zdi preprosta: električne mreže, ograje, pastirski psi in večji nadzor. V visokogorju je resničnost precej drugačna. Pašniki niso ravne in lahko dostopne površine, marsikje ni elektrike, ograje je treba vzdrževati in prestavljati, veliko rejcev pa ima kmetijstvo le kot dopolnilno dejavnost in so čez dan v službi. »Ni problem nabaviti ograje, problem jih je vzdrževati na terenih, kjer ni elektrike in kjer vremenske razmere ne dopuščajo enostavnega premikanja,« pojasnjuje Jeras.
Podobno je s pastirskimi psi. »Poskušali smo tudi že z ovčarskimi psi, a eden ni zadosti, potrebni so najmanj trije.« Trije psi že predstavljajo krdelo, hkrati pa se čez pašnike vijejo pohodniške poti. Če pes napade ali ugrizne pohodnika, odgovornost nosi lastnik. Rejci so tako ujeti med zahteve po učinkovitejši zaščiti živali in dejstvo, da je isti prostor namenjen tudi obiskovalcem. Jeras zato meni, da bi moralo biti upravljanje velikih zveri bolj usmerjeno v problematične osebke. Po njegovi oceni večina zveri ne povzroča težav, pri tistih, ki se vedno znova vračajo k čredam, pa bi morali imeti večjo težo strokovna presoja in možnost interventnega ukrepanja. To je stališče rejcev, ki v razpravi o sobivanju z velikimi zvermi opozarjajo predvsem na praktične težave varovanja živali na visokogorskih pašnikih.
Brez ovc bi pašnike počasi prerasel gozd
Vprašanje pa je precej širše od izgub posameznih rejcev. Menina planina je takšna, kakršna je danes, tudi zaradi živali, ki se na njej pasejo. Brez njih bi se odprte površine začele zaraščati. »Menina planina je takšna, kot je, predvsem zaradi paše. Že v časih, ko planina zaradi subvencij ni bila finančno zanimiva, smo ovčerejci vzdrževali površine, da se niso zarasle. Sicer planina turistično ne bi bila nič drugega kot ena sama hosta,« opozarja Jeras.
Prav to je eden od paradoksov sodobnega odnosa do planin. Obiskovalci želijo odprto krajino, razglede, travnike, cvetje in živali na paši, toda za takšno podobo nekdo skrbi. Paša ni le gospodarska dejavnost, ampak način vzdrževanja kulturne krajine, ki so jo oblikovale generacije. Na Menini je še vedno veliko manjših kmetij, nekatere vodijo že tri generacije. Jeras poudarja tudi pomen starejših, ki kljub visoki starosti ostajajo vključeni v delo na kmetiji. Prav manjše kmetije pogosto obdelujejo površine, na katerih intenzivnejše kmetovanje zaradi strmine in slabše dostopnosti sploh ni mogoče.
Menina se pri tem močno razlikuje od Velike planine. Medtem ko je slednja postala tudi izrazito turistična destinacija, Menina ni tako tržno usmerjena. Ni množice planšarij s turistično ponudbo. Pastir je tam predvsem človek, ki skrbi za živali, na manjših zasebnih planinah pa kmet pogosto vsak dan pride preverit čredo. Tudi zato ima Menina še vedno nekoliko drugačen značaj. »Mi, ki tukaj živimo, imamo ta prostor radi tudi zato, ker iščemo mir,« pravi Jeras. Obiskovalci so dobrodošli, toda z njimi pridejo tudi težave – od odpadkov do poseganja v prostor, ki je za nekoga izletniška točka, za drugega pa delovno okolje.
Mladi znajo in imajo ideje, vprašanje je, ali bodo ostali
Letošnja suša je razmere še dodatno zaostrila. Na območju Tuhinjske doline posledice sicer niso bile povsod enake, vendar Jeras ugotavlja, da je bila proizvodnja manjša. Krme je manj, čeprav je tam, kjer jim jo je uspelo pridelati, kakovost dobra, prav tako so po njegovih besedah živali ob koncu sezone v dobri kondiciji. Toda dolgoročno so večji problem ljudje. Kot veterinar je Jeras dolga leta obiskoval kmetije na Kamniškem in spremembe spremljal od blizu. Opozarja, da je v zadnjih letih vrata zaprlo veliko kmetij, od tistih z nekaj kravami do večjih gospodarstev. Ko se kmetija enkrat zapre in zemljišča opustijo, jih je zelo težko ponovno vrniti v obdelavo.
Po drugi strani med mladimi idej ne manjka. Jeras opaža veliko znanja in ustvarjalnosti pri predelavi mleka in drugih kmetijskih proizvodov. Težava je negotovost. Sirarstvo, denimo, zahteva človeka zjutraj in zvečer, molžo, predelavo, higieno in vsakodnevno prisotnost. Pri majhni kmetiji se zato hitro postavi vprašanje, ali je mogoče od takšnega dela tudi živeti. »Mladi vidijo, da se da,« pravi Jeras, ki je presenečen, kaj vse znajo in zmorejo mlajše generacije. A hkrati opozarja, da se zaradi hitro spreminjajočih se pogojev in kmetijske politike marsikdo težko odloči za dolgoročno vlaganje. Podpore so lahko pomoč, niso pa temelj, na katerem bi kmetija lahko gradila svojo prihodnost.