V družinski hiši na Rakovniku ima skoraj 91-letni Janez Korošin analogni filmski laboratorij, kot mu sam reče. Iz pritličja do njega vodi krak stopnic, vzdolž katerih je na steni mini domača galerija. Na uokvirjenih fotografijah so družinski člani, dramatična črno-bela pokrajina in drugi motivi, ki jih je ustvarjalec med ogledom pospremil z zgodbo o njihovem nastanku. Ustavil se je ob fotografiji cerkve sv. Jakoba. Sakralna dediščina ima v njegovem opusu vidno mesto, a tokrat je na izbrani fotografiji opozoril na neko drugo stvar. »To je moja znamenita fotografija,« je dejal pred posnetkom na domačih stopnicah, na katerem siva prehaja v belo in nato v temno. »Vidite sivi klin?« je opozoril na lestvico tonov, ki je pomembna pri črno-beli fotografiji, nato pa nadaljeval, kako je posnetek nastal na enem od izletov na Katarino. Bil je oblačen zimski dan. Nad cerkvijo sv. Jakoba so se zgrinjali oblaki, vendar pa je skozi majhno luknjo na del svetišča posijalo sonce.
Krajina, mesto, predmestje, ljudje, cerkve, kapelice in božja znamenja ter industrija so vse motivi Korošinove fotografije. Veliko je fotografiral tudi soline, kot je sam dejal, v preteklih desetletjih pa zabeležil mnoge prostore in prizore, ki jih ni več. V sedemdesetih letih je, kot se spominja, v Ljubljani fotografiral denimo barakarsko naselje v Mestnem logu, ki je stalo na danes že dolgo urbaniziranem območju. Pred več kot dvajsetimi leti je z objektivom spremljal propad jeseniške železarne in fotografije iz te serije so z današnjim odprtjem razstave v Mestnem muzeju Kosova graščina na Jesenicah na ogled do 27. junija. Veliko je razstavljal tudi lani. Njegov opus, ki je nastal v več kot sedemdesetih letih, je bogat, poleg tega ustvarjalec še vedno predano fotografira.
Dvajsetletno fotografiranje Metelkove
Eden od projektov, ki ima že dolgo zgodovino in obenem še vedno sega v sedanjost, je njegovo beleženje grafitov v AKC Metelkova mesto. Tudi za tem je zgodba, ki pripoveduje o spontanosti in obenem zanimanju za svet, ki ga obkroža. Bilo je leto 2001, ko je imel operacijo kolena in se je vračal s pregleda na polikliniki in na Metelkovi videl buldožerja. Šel je pogledat, kaj se dogaja, in pred njim se je z vsemi grafiti, murali, mozaiki in drugimi umetniškimi posegi na Metelkovi in njeni okolici odprl slikovit motivni svet. »Hudiča, sem si rekel, po svetu tečem za barvnimi fotografijami, tukaj pa lahko celo serijo naredim.« In jo tudi je oziroma jo po več kot 25 letih še vedno dela. Njegova dva filma diapozitivov, ki sta nastala ne dolgo tega na Metelkovi, trenutno razvijajo v Kranju, medtem ko fotografije še vedno razvija tudi sam v domači temnici. »Precej materiala imam še za obdelati,« je dejal in še povedal, da ima kar nekaj novih, še nerazvitih filmov. Kot je dejal, se z objektivom tudi danes obrača k raznoliki tematiki, od ljubljanskih prizorov do mogočnega avtocestnega viadukta Črni Kal in še vsega drugega.
V svojem studiu, kjer so stene prekrite z likovnimi deli različnih avtorjev in na omarah hrani ženino zbirko majolk, ki so jih prinesli od vsepovsod, kamor so šli, ima fotograf tudi svoj arhiv in fotografsko knjižnico, ki jo zdaj selekcionira. Čeprav, kot je dejal, to ni enostavno, saj ga nanjo vežejo čustvene vezi. Sicer pa je Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije s pomočjo ministrstva za kulturo leta 2023 odkupil skoraj tisoč njegovih črno-belih fotografij, šest negativnih map in celotno dokumentacijo.
Arhiv, knjižnica in fotografska oprema
»To je moj arzenal,« pa je ljubiteljski fotograf dejal pred odprto omaro v studiu, polno fotoaparatov in teleobjektivov. Teh se je z leti ogromno nabralo, kar je nasmejano komentiral: »Imam vse mogoče aparate, vendar fotografiraš lahko samo na enega.« A ne glede na ves razmah digitalne tehnologije je ostal zavezan analogni tehniki. »Fotografija iz diapozitiva ima toplejši in večplasten ton, digitalna fotografija pa je za umetniško fotografijo preveč ostra in strupena,« je prepričan. Ter še dodal, da je vedno želel delati »grde fotografije«, pod čimer pojmuje grobozrnato fotografijo, v kateri je poleg temnih kontrastov velik mojster.
S fotografijo se je Korošin začel ukvarjati pri sedemnajstih letih v Fotoklubu Ravne na Koroškem pod mentorstvom Francija Kamnika. Kot mlad fant je kot kemijski tehnik delal v Železarni Ravne, po odsluženem vojaškem roku pa se je zaposlil v laboratoriju za optično spektroskopijo na Institutu Jožefa Stefana, kjer ga je starejši sodelavec, fizik in uveljavljen fotograf Marjan Smerke, uvedel v elementarne fotografske postopke in ga navdušil za razstavljanje. Pomembno vlogo pri avtorjevem fotografskem razvoju je imel tudi njegov nekdanji sošolec, poklicni fotograf Vladimir Furlan, ki ga je vpeljal v povojni Fotoklub Ljubljana in mu svetoval pri tehničnih vprašanjih.
»S fotoklubom smo imeli razstave po vsem svetu. Fotografije 30 centimetrov krat 40 centimetrov, kar je bil tedaj uveljavljen format, smo razstavljali od Hongkonga do Buenos Airesa,« je svetovne predstavitve povzel sogovornik.
Fotografiranju se je resneje posvetil sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja, bil je član že omenjenega Fotokluba Ljubljana, ki se je kasneje s Fotogrupo Šolt združil v Fotogrupo Ljubljana Šolt, v kateri so delovali nekateri izmed najvidnejših slovenskih fotografov tistega časa, med njimi Joco Žnidaršič, Tihomir Pinter, Oskar Karel Dolenc, Stojan Kerbler, Janez Pukšič, Jendo Štoviček in Tone Stojko.
Za fotografijo je Korošin prejel številna domača in mednarodna priznanja in nagrade – Fotozveza Jugoslavije mu je podelila naslov mojster fotografije, Fotografska zveza Slovenije priznanje Janeza Puharja za življenjsko delo v fotografiji, od mednarodnega fotografskega združenja FIAP pa je prejel naziv ekscelenca FIAP.
Še vedno zavzet fotograf je tudi član današnjega Fotokluba Ljubljana, ki je bil ustanovljen leta 1998. »Skupina je zelo aktivna. Prostore imamo v večnamenskem centru četrtne skupnosti Golovec in redno imamo razstave.« Te so, kot je navedeno na spletni strani fotokluba, v Galeriji Golovec in galeriji Šolt, ki je v bloku VII v študentskem naselju v Rožni dolini.
