Travnata površina na stadionu Stožice je bila na zadnjih reprezentančnih tekmah v zelo slabem stanju. Ruša se je med igranjem trgala od podlage, na več mestih pa so nastale zaplate brez trave. Zaradi tega je bilo igrišče videti zanemarjeno, hkrati so se pojavili tudi pomisleki glede varnosti nogometašev. Na neustrezno stanje igrišča so opozarjali že po prejšnjih reprezentančnih tekmah, kljub opozorilom pa se razmere očitno niso dovolj izboljšale, saj se je enaka težava ponovila tudi ob naslednjih tekmah.
Na slabo kakovost igrišča je opozoril tudi slovenski selektor Boštjan Cesar. Podlago je označil za porazno in povedal, da bi morali ljudje, ki skrbijo za igrišče v Stožicah, svoje delo opraviti bolje. Ob tem je izpostavil predvsem možnost poškodb, saj lahko igranje na tako slabi in poškodovani travnati površini predstavlja nevarnost za nogometaše.
Raba preveč intenzivna
Za pojasnila smo takoj po tekmi zaprosili Mestno občino Ljubljana (MOL) in upravljalca stadiona javni zavod Šport Ljubljana. Odgovorili so nam v enotnem odgovoru. »Stanje igralne površine na Stadionu Stožice ni posledica enega, ampak več dejavnikov, ki delujejo skupaj. Prvi je zagotovo preobremenjenost zelenice. Stadion ni več le dom reprezentance in enega kluba. Po rušitvi stadiona ŽAK in začetku gradnje Atletskega centra Ljubljana je v Stožice prišel še NK Bravo. Igrišče tako gosti dva prvoligaša in reprezentanco, poleg tega pa še treninge, zato nima normalnih regeneracijskih pogojev in protokolov, kakršne imajo druga igrišča,« so pojasnili.
»Drugi dejavnik so naravni pogoji. Zaradi lege stadiona je četrtina igrišča v stalni senci. V zaprtem stadionskem okolju je kroženje zraka omejeno, vlaga je višja in svetlobe primanjkuje. Strokovna priporočila za takšne razmere navajajo vsaj 10 dni regeneracije po vsaki intenzivni obremenitvi, da se obnovijo ruša, stabilnost tal in kakovost površine,« so še dodali.
Dodaten izziv jim predstavlja tudi struktura igrišča. »Trenutna ruša je bila položena januarja 2026, ob tem pa se je igrišče zvišalo za približno 4 centimetre. Ta novi rastni sloj še ni dosegel stabilnosti, ki jo zahteva tako intenzivna uporaba, ostanki starega sloja v globini pa dodatno vplivajo na vodni in zračni režim tal. Zato vzdrževanje poteka z več prilagajanja in previdnosti, kot bi ga sicer potrebovali. Ruša je stara približno devet mesecev. Za primerjavo, pri drugih zgodbah v preteklosti so težave nastopile po veliko krajšem času. Težav ne moremo presojati le po obdobju tik pred tekmami ali septembra, ampak po vsej sezoni,« so pojasnili.
Trava je živi organizem
Njihova strategija za reševanje zdaj že stalnih težav je sprotno zmanjševanje teže igralne površine. »Ker ni prostora za večje posege, se vzdrževalna dela prilagajajo koledarju tekem in med seboj dopolnjujejo. Vključujejo redno košnjo, gnojenje, dosejevanje, peskanje in prezračevanje, vsako od teh del ima svoj natančen vrstni red in pravila, ki jih je treba dosledno upoštevati za optimalno rast in kakovost travne ruše. Uporabljamo tudi rastne luči, ventilatorje in talno gretje. Vsak dan izvajamo redna testiranja zelenice s posebnimi napravami, razvitimi v ta namen, na podlagi katerih prilagajamo ukrepe. Jasno moramo povedati: večji posegi in temeljita sanacija med sezono niso mogoči, ker ni časa za regeneracijo. Vsako dodatno regeneracijsko okno neposredno izboljša stanje,« so ocenili.
Dodali so še, da izvajajo vse agronomske ukrepe, ki jih obremenitev dopušča. To so redno vzdrževanje, rastne luči, ventilatorji in talno gretje, sprotna zamenjava poškodovanih delov in testiranje površine vsaka dva do tri dni. »Vendar naša orodja niso nadomestilo za regeneracijo. Luči, ventilatorji in gretje travi pomagajo, a čas, ki ga potrebuje za ponovno rast in zakoreninjenje, ostaja odločilen. Vsi tehnični ukrepi skupaj lahko pospešijo okrevanje, ne morejo pa ga nadomestiti. Trava je živi organizem in za obnovo enostavno potrebuje čas,« so sklenili.