Ravnateljica vrtca Suzana Antič pojasni, da je prostor nastajal na temelju dolgoletne razvojne vizije vrtca, izkušenj strokovnih delavcev in želja otrok. »Arhitekturna zasnova je narejena po meri otrok in je tesno prepletena z izvedbenim kurikulom vrtca, ki postavlja v ospredje otroka kot aktivnega raziskovalca in (so)ustvarjalca svojega učnega okolja,« dodaja.
Gradnja nove enote se je začela spomladi 2025, ko je Mestna občina Ljubljana odstranila dotrajane objekte nekdanje enote Karunova. Med gradnjo so otroke in zaposlene preselili na tri nadomestne lokacije – v prostore četrtne skupnosti Trnovo, Športnega društva Trnovo in bližnjega župnišča.
Igra kot vodilo arhitekturne zasnove
Arhitekt Miha Dobrin pravi, da so pri oblikovanju stavbe želeli slediti raznolikosti in prvinam otroške igre, zato so elementi stavbe preprosti. »Poskušali smo zagotoviti prostor, kjer so vse površine namenjene igri otrok,« še dodaja.
To načelo se odraža v številnih arhitekturnih podrobnostih. Zasteklitve vrat segajo dovolj nizko, da lahko skozi njih vidijo tudi najmlajši otroci, različna okenca pa omogočajo poglede v sosednje igralnice, na hodnike in zunanje površine. S tem prostor dopolnjuje delovanje vrtca, kjer so otroci in delavci medsebojno povezani tudi onkraj posamezne skupine.
Ureditev igralnic omogoča prilagajanje prostora različnim dejavnostim in načinom igre, primerne pa so razvojnim značilnostim otrok različnih starostnih obdobij.
Zasnova, ki spodbuja aktivno vlogo otrok
Tudi notranja oprema sledi otrokovi perspektivi. Umivalniki, klopi in drugi elementi so prilagojeni njihovi višini, garderobne omarice v obliki hiš, s čimer so poskušali preseči rigidnost nujnih elementov vrtca. Prostor za igro je tudi na stopniščih, ki so opremljena s klančinami za drsenje. Igralnice starejših otrok so v prvem nadstropju, od koder je mogoč izhod na pokrito teraso, ki omogoča igro na prostem kljub slabemu vremenu, v vročih dneh pa najmlajših ne izpostavlja soncu.
V najvišjem nadstropju nove stavbe je urejena telovadnica, ki jo je mogoče s predelno steno razdeliti na dva dela. Poleg vsakodnevnih gibalnih dejavnosti je primerna tudi za organizacijo različnih dogodkov.
V osrednjem delu stavbe stoji stopnišče z zenitalno osvetlitvijo, zaradi njega deluje objekt bolj odprt, ob enem pa svetlobo vnaša v temnejšo klet. Svetloba je tudi sicer eden od osrednjih gradnikov stavbe, ki narekuje smer gibanja, kar so arhitekti dosegli z okenskimi površinami na koncu vsakega hodnika. Ravnateljica dodaja, da okenske površine na koncu hodnikov ustvarjajo vizualne povezave z zunanjostjo ter prispevajo k preglednosti in prijetnosti prostora.
Povezanost z enoto Kolezijska
V kleti so Laboratorij čudes, prostor za skupinske aktivnosti s senzornima sobama, kuhinja in pralnica, kamor lahko skozi okenca pokukajo tudi otroci. Od tod podzemna pot vodi do leta 2021 prenovljene enote Kolezijska v neposredni bližini. Kot opozarja Antičeva, povezanost obeh enot ni pomembna zgolj z organizacijskega vidika, temveč omogoča uresničevanje pedagoškega koncepta, ki temelji na sodelovanju, prehajanju in povezovanju otrok ter strokovnih delavcev.
Enoti sta med seboj povezani tudi z zunanjim okoli 2000 kvadratnih metrov velikim igriščem, namenjenim skupni igri in gibanju. Kot pojasnjuje Dobrin, so to dosegli s skrajšanjem slepe (Karunove) ulice. Pri tem so ohranili tako imenovani zeleni šiv Plečnikovih topolov, ki vizualno loči južni del od severnega in ostaja pomemben element prostorske identitete območja.