Trnovski pristan je dopoldne zaživel v prav posebnem vzdušju. Z mostu so plapolali kitajski rdeči lampijoni, ob Ljubljanici so se vrstile stojnice s tradicionalnimi kitajskimi dobrotami, obiskovalce pa je po rečnem nabrežju spremljal živahen utrip festivala, ki že vrsto let povezuje slovensko in kitajsko kulturo.
Vonj po zongzijih, tradicionalnih riževih cmokih, zavitih v bambusove liste, se je mešal z navdušenimi pogovori obiskovalcev, ki so radovedno spremljali dogajanje na vodi. V ospredju so bili seveda zmajevi čolni – dolga, ozka plovila, v katerih veslači v enotnem ritmu premagujejo rečno strugo.
Dogodek, ki ga pripravljata Konfucijev inštitut Ljubljana in Kajakaška zveza Slovenije, je letos dobil še dodatno težo. Prvič je namreč tekmovanje štelo tudi za državno prvenstvo Slovenije v veslanju zmajevih čolnov.
Pred začetkom tekmovanja je po Trnovskem pristanu zadonela tradicionalna mongolska skladba Horizont, izvedena na trobenti. Zvoki glasbe so se razlegali nad reko in ustvarili skoraj filmsko kuliso za začetek športno-kulturnega praznika.
Več kot dva tisoč let stara tradicija
Direktorica Konfucijevega inštituta Ljubljana Danijela Voljč je pojasnila, da festival temelji na več kot dva tisoč let stari kitajski tradiciji. »Začelo se je pred več kot dva tisoč leti na Kitajskem in danes ta praznik praznujejo po vsem svetu,« je povedala. Ob tem je obiskovalcem predstavila zgodbo pesnika in državnika Qu Yuana, ki velja za simbol domoljubja in zvestobe domovini. Po legendi so se domačini z dolgimi čolni podali na reko, da bi po njegovi smrti zaščitili njegovo telo, iz teh dogodkov pa naj bi se razvila tradicija zmajevih čolnov.
Organizatorji so letos simbolno povezali tudi zgodbo ljubljanskega župana Ivana Hribarja, ki je leta 1941 v znamenje protesta proti okupaciji takrat še Jugoslavije svoje življenje končal v Ljubljanici. »Festival ni samo športni dogodek. Govori tudi o prijateljstvu, domoljubju in tem, kaj lahko dosežemo, če stopimo skupaj,« je poudarila Voljčeva.
Bobnar brez ritma in ekipa brez treninga
Če so organizatorji govorili o zgodovini in simboliki, so tekmovalci poskrbeli za bolj sproščene trenutke. Med ekipami, ki so čakale na nastop, je bilo čutiti prijetno napetost. Nekateri so na zmago merili povsem resno, drugi pa predvsem na dobro družbo in zabavo. »Pet let že prihajamo. Letos gremo pa res na zmago,« je samozavestno napovedala Jerneja Čeligoj, članica ekipe Be cool iz Ilirske Bistrice. Njihova skrivnost? Skoraj nobena. »Ne treniramo. Danes smo se pač zbrali in gremo veslat,« je v smehu priznala.
Med najbolj zagnanimi ekipami so bili letos člani Kajakaškega kluba Ljubljana. Mlade tekmovalke Nuša, Dora in Mia so priznale, da je veslanje v zmajevem čolnu povsem drugačna izkušnja od kajaka, kjer je športnik na vodi sam. »Pri kajaku si odvisen predvsem od sebe, tukaj pa mora biti vse popolnoma usklajeno. Pomembno je, da celotna ekipa diha in vesla v istem ritmu,« so povedale. Posebno vlogo ima pri tem bobnar, ki določa tempo veslanja. Letos je to nalogo prevzel Val. »Malo je treme, ker te mora poslušati celotna posadka, ampak brez dobrega ritma čoln ne gre nikamor,« so se pošalili mladi tekmovalci.
Pomembna vloga krmarja
Čeprav so nekateri v zmajevem čolnu sedeli prvič, so bili prepričani, da prav ekipni duh in dobra energija pomenita največjo prednost takšnega tekmovanja. Nič manj zahtevna ni naloga krmarja. Ta sedi na zadnjem delu čolna in skrbi, da več kot desetčlanska posadka sploh pride v cilj po pravi smeri. »Veliko jih moram najprej naučiti, kako sploh pravilno držati veslo,« je z nasmehom pripomnil Tit Šenk, član Kajak kanu kluba Tacen, tokrat v vlogi enega od krmarjev. »Največ pa pomaga potrpežljivost.«
Ob reki so medtem obiskovalci uživali v kulinarični ponudbi, kulturnem programu in sončnem vremenu. Vročina je sicer pošteno pritiskala, zato so organizatorji večkrat pozvali k pitju vode, a dobro razpoloženje ni popuščalo. Ko so zmajevi čolni drug za drugim drseli po Ljubljanici, je bilo jasno, da festival že zdavnaj ni več zgolj športno tekmovanje. Postal je srečanje kultur, tradicij in ljudi, ki jih združujejo radovednost, sodelovanje in veselje do druženja. In čeprav so na koncu slavili najhitrejši, so bili zmagovalci pravzaprav vsi – od veslačev in bobnarjev do obiskovalcev, ki so sobotno dopoldne preživeli ob Ljubljanici, kjer sta se v ritmu bobnov, vesel in prijateljstva srečali Slovenija in Kitajska.