Stavi na strokovne izkušnje predvsem na področju arhitekture. V največji vladni stranki pa so mu dali proste roke, da kroji program po potrebi in željah Ljubljančanov ter lastni strokovni presoji. Kandidira, ker ga boli, da mesto vsako leto izgublja kvaliteto, predvsem zadnja štiri leta, odkar mestni arhitekt in urbanist ni več njegov mentor Janez Koželj. Za intervju smo se dogovorili brez navzočnosti predstavnika za stike z javnostjo, ki po navadi bdijo nad kandidati in njihovimi besedami. Na pogovor se je pripeljal s kolesom.
Da boste kandidat SDS, je marsikoga presenetilo. Do nominacije niste bili politično aktivni.
Res je. V stranko sem vstopil pred volitvami, brez kakršnih koli ambicij po položaju ali tekmovanja zanj. To ni bila preračunljiva poteza, temveč odločitev iz prepričanja. Menim, da je desni pol, s SDS kot vodilno stranko, ohranil tisto, kar smo takrat skoraj vsi Slovenci prepričano podprli na plebiscitu. Moja teza je, da se desni pol ni bistveno oddaljil od izvornih teženj Slovencev v tistem trenutku, ki je bil po mojem mnenju, in upam, da tudi po mnenju mnogih drugih, najpomembnejši trenutek v zgodovini Slovenije.
Na kakšni osnovi so v stranki sprejeli odločitev za vas?
V stranki sta bila glavna argumenta zame moja popolna neobremenjenost, saj nikoli nisem bil v politiki, in strokovnost na velikem delu področij, ki so v mestu ključna.
Zakaj ste se odločili za ta korak?
Določene procese v mestu zelo težko gledam. Sem Ljubljančan, skoraj vsak dan pridem v center tudi s kolesom. Živim v Murglah, pa vendar imam privilegij, da lahko v mesto pridem tudi peš. Mesto resnično uporabljam in ga spremljam. Kot prostorski strokovnjak morda nekatere trende in procese zaznam nekoliko prej, saj si človek z delom v tem poklicu privzgoji določeno občutljivost. Ta občutljivost mi že nekaj let kaže, da se nekatere ključne kakovosti Ljubljane izgubljajo, in tega ne opažam le jaz in moja generacija.
Zakaj bi konservativni Ljubljančan volil vas, in ne Aleša Primca, ki je zelo aktiven glede mestne politike? Kaj vas loči od njega?
Strokovnost.
Katere so kakovosti, ki jih Ljubljana izgublja?
Menim, da moja generacija, pa tudi druge, mesta na nekak način ne želi več uporabljati. Mesto se odtujuje. Nekatere točke v mestu so manj prijetne, nekatere pa neposredno nevarne. Zavedam se, da so to tudi splošne percepcije. Po drugi strani je Ljubljana dovolj majhno okolje, nasprotno od Pariza ali Bruslja, ki sta zelo težko obvladljiva. V Ljubljani je problematičnih ljudi relativno malo. Včasih se pogovarjam z brezdomci in vidim, da so to ljudje z imenom in priimkom, nekogaršnji sinovi in hčere.
V programu varnost omenjate kot eno glavnih programskih točk in pravite, da boste ulice s »pomočjo policije očistili droge«. Kako lahko župan očisti mesto?
To je seveda treba razumeti v narekovajih. Gre za zunanjo manifestacijo globljega problema. Ljudem je ob tem nelagodno, občasno pa se objektivno pojavi tudi nevarnost. Sam sem bil priča enemu primeru nadlegovanja mlajše ženske.
Kako ocenjujete vlogo nevladnih organizacij na tem področju, na primer Šenta ali Kraljev ulice?
Časopis Kralji ulice berem in ga podpiram.
Se vam torej zdi prav, da se podpirajo te organizacije?
Na vsak način. Nevladne organizacije so izjemno dragocene predvsem v tem, da opozarjajo na določene probleme, ki jih mogoče mesto in druge institucije spregledajo.
Civilna družba je ena izmed temeljnih vrednot osamosvojitve, vlada pa ima trenutno do nevladnih organizacij ambivalenten odnos, zato nas zanima vaše stališče.
Pri osamosvojitvi so bile nevladne organizacije oziroma organizirana civilna družba ključna, ker drugih možnosti ni bilo. Danes smo samostojna država z vsemi ustreznimi institucijami. Zelo bi bil vesel, če bi se fokus z nevladnih organizacij prenesel na normalno vsakodnevno delovanje institucij. Poudarjanje civilne družbe se mi zdi včasih nekoliko pretirano.
Kariero ste začeli na Ljubljanskem urbanističnem zavodu.
To je bilo praktično takoj po osamosvojitvi. Takrat sem se ukvarjal s potniško postajo Ljubljana in celotnim železniškim voziščem v projektni skupini, ki je delala presojo tedanjega projekta potniškega centra Ljubljana, ki ga je pripravil arhitekt Marko Mušič.
Naša skupina pa je bila ustanovljena leta 1993. Šlo je za zazidalni načrt, ki je pri vsakem koraku povzročal težave. Preučevali smo, kakšna bi bila najbolj smotrna zasnova železniške postaje. Prva odločitev je bila, ali železnico poglobiti ali ne. V takratnih ekonomskih razmerah smo ocenili, da je poglobitev prevelik zalogaj, šlo je za milijardo ali nekaj več nemških mark, kar je bilo takrat nepredstavljivo.
Še vedno menite, da je bila odločitev proti poglobitvi pravilna?
Z današnjega vidika in v današnjih ekonomskih razmerah bi bil absolutno za poglobitev, ne nazadnje tudi zaradi ekonomike zemljišč. Če bi bila osnovna odločitev poglobitev, bi bilo marsikaj lažje, tudi pri drugih železniških krakih, ki mesto obremenjujejo v Rožni dolini, Šiški in drugod. Kljub temu bi izhajal iz obstoječega stanja.
Kako pa ocenjujete potniški center, kot trenutno nastaja?
Pri tem projektu me je zelo zmotilo, da avtobusna postaja na severni lokaciji predvideva le 36 peronov. Že takrat, ko smo delali študijo, je projektna naloga jasno določala, da mora imeti avtobusna postaja za Ljubljano 52 peronov. Ne razumem, zakaj se na tej lokaciji, zdaj govorijo o severni strani Vilharjeve ceste, ni predvidelo dovolj prostora.
Kaj pa navezava na mestni promet?
Sprašujete me o prestopnem vozlišču. Upam lahko le, da bo ta del dobro rešen. Kolikor projekt poznam, naj bi bil en del avtobusne postaje na spodnji strani, avtobusni promet pa naj bi se delil med Masarykovo in Vilharjevo cesto. Upam, da bo prišlo do integracije. Če bodo LPP, železnica in regionalni medkrajevni avtobusi vsaj večinoma na istem območju, bo to zelo velik napredek. Zato tu ne bi bil preveč kritičen, v primerjavi z današnjim stanjem bo bistveno bolje.
Ne bi bili kritični? Ali ni nezaslišano, da so zasnovali potniški center in se šele naknadno spomnili, da ga je treba povezati z mestnimi avtobusi?
To je način odločanja v Ljubljani in v Sloveniji. Tu se moramo vrniti k problemu urbanizma v Ljubljani, ki je eden od razlogov, zakaj kandidiram. LUZ je bil v devetdesetih v preoblikovanju iz javnega oziroma državnega v zasebno podjetje. Tega ne bi preveč komentiral, jasno je, da si je moral začeti iskati delo na trgu. Hkrati se je umikal oziroma ni več dobival projektov celovitega urbanističnega urejanja mesta. Ljubljanski urbanistični zavod je nastal zato, da ureja celotno mesto, tega pa nenadoma ni bilo več. Pri tem projektu sem nehal delati okoli leta 1997. Od takrat, torej približno 30 let, v Ljubljani ne moremo govoriti o urbanistični službi.
Bi to kot župan popravili?
To smo zapisali v program. Predlagamo ustanovitev AURA, to je Agencije za urbani razvoj, ki bi bila oddelek Mestne občine Ljubljana, nikakor ne ločena institucija. Menim, da obstajajo notranje strokovne in kadrovske rezerve predvsem v oddelku za urbanizem, deloma tudi v Javnem stanovanjskem skladu MOL, kjer je zaposlenih kar veliko ljudi. Agencija bi kot del mestne občine postavljala kratkoročne rešitve in dolgoročno vizijo.
Vaša prednost je v strokovnem ozadju?
Prepričan sem, da je upravljanje mesta v zelo veliki meri vprašanje strokovnosti in urbanizma. Vedno znova pridemo do stanovanj, prometa in zdravstva. V programu predvidevamo tudi umestitev mestne bolnišnice. To so strokovna vprašanja, s katerimi se ukvarjam že 40 let. Včasih se mi zdi skoraj smešno, kako kandidati po hitrih tečajih urbanizma in nekaj sestankih v četrtnih skupnostih naenkrat vse razumejo in postanejo reševalci tovrstnih problemov.
Menim, da je za to potrebno poglobljeno znanje. Kdor ne zna dobro prebrati občinskega prostorskega načrta kot temeljnega dokumenta ter vse druge zakonodaje, čeprav to ni vse, težko rešuje te probleme. Enostavno se čudim, kako se lahko v naši državi dogajajo stvari, kot je primer stavbe na Litijski. Ko je afera prišla v javnost, sem pogledal dokumentacijo in v desetih minutah ugotovil, da je projekt, ne glede na škandal, prostorsko neustrezen, ker nima zahtevanega števila parkirnih mest za dejavnost.
Prva točka vašega programa so stanovanja. Napovedali ste 3000 stanovanj na leto s poudarkom na lastniških. Kaj to pomeni? Kdo bi jih gradil? Stanovanjski sklad ali zasebniki?
Stanovanjsko problematiko je treba nasloviti tako, da se ponudba diverzificira. Ljudje so v različnih situacijah. Tistim, ki jim je edina možnost najem, mora mesto pomagati, in menim, da jim trenutno pomaga zelo slabo. Na vsak način se bom zavzemal za to, da bi bilo takih stanovanj več. Ljubljana bi morala biti sposobna vsako leto zgraditi dodatnih 500 javnih najemnih stanovanj in omogočiti najmanj 2500 lastniških stanovanj.
Ampak kako lahko mesto zagotovi dostopna lastniška stanovanja?
Občina oziroma država se s tem ne sme ukvarjati bolj, kot je treba. Primerjajmo Ljubljano z Gradcem. Ta ima približno 10.000 javnih najemnih stanovanj, Ljubljana pa nekaj manj kot 5000 oziroma če štejemo še stanovanja sklada, približno 5500. Ljubljana po neki formuli potrebuje približno 10.000 takih stanovanj. Zakaj? Mesto je sposobno in dolžno pomagati približno 10 odstotkom prebivalcev; ker v stanovanju v povprečju živijo tri osebe, gre za približno 30.000 ljudi.
Ampak ne razumemo, kdo bo gradil stanovanja za odkup. Mesto ali zasebniki?
Ni mogoča samo zasebna ali javna gradnja, dolgo nazaj sem se pogovarjal z ljudmi iz Zadrugatorja …
… se pravi, bi zadruge spodbujali …
… da, če so seveda zelo organizirane pravne osebe. Ampak govorim o naboru različnih rešitev, ki lahko pridejo do 3000 stanovanj. To je bistveno. Tako imamo klasično najemno gradnjo, zadruge, potem možnost, ki pripelje do najema z odkupom, in seveda klasično tržno gradnjo.
Kot župan bi torej nadaljevali gradnjo načrtovanih javnih naselij, kot sta Stanežiče in Remiza?
Nobenega projekta ne bomo ustavljali.
Kako bi se lotili problema praznih stanovanj?
Pred kratkim sem slišal za zelo zanimiv ukrep, in sicer v Zagrebu. Ko govoriva o Airbnbju in podobnem: prazna stanovanja kot taka, torej parkiran kapital, se pri nas ne obdavčujejo. V Zagrebu so, se mi zdi, uvedli letno dajatev 8 evrov na kvadratni meter za stanovanja, v katerih ni nihče prijavljen oziroma jih nihče ne uporablja. To se mi zdi smiselna rešitev, saj ne gre za drakonsko kazen, je pa destimulativna.
Omejitev kratkoročnega oddajanja na 60 dni. Bi omejitev povečali ali manjšali?
Airbnb je, to izkušnjo imam iz neposredne okolice, zelo razdiralen pojav. Bolj bi razmislil o dodatnih omejitvah kot o njihovem rahljanju.
Ampak ta zakon bo z interventnim zakonom odpravljen, če se ne bo na referendumu odločilo drugače. Če podpirate omejitev, potem nasprotujete odločitvi vlade?
Menim, da je pristojnost mesta, da razmišlja o politikah, ki koristijo mestu. To je bistvo.
Kot zgled ste izpostavili Zagreb, ki ga vodi stranka Možemo, torej hrvaška Levica. Na RTV pa ste za zgled navedli komunistično županjo Gradca.
To je bilo iztrgano iz konteksta. Rekel sem, da v Gradcu, ki je lepo mesto in zelo primerljivo z Ljubljano, najbolj občudujem to, da premore toliko zrelosti, da meščani, volilci ene in druge strani, prepoznajo, kdaj nekdo mestu iskreno želi dobro. Rekel sem tudi, da si želim biti tisti, ki bo desno stran naredil sprejemljivo vsaj za sredinske, morda pa tudi za kakšnega levega volilca.
Ste kdaj volili Jankovića?
Priznam, da sem ga prvič volil. Pri tem ni nič posebnega, začutil sem neko operativnost, ki je nadomestila prejšnji županji, ki nista bili operativni. Še nekaj časa je bilo to po mojem mnenju sprejemljivo. Bolj kot Jankovića pa bi izpostavil vlogo Janeza Koželja, ki je bil tudi moj profesor, saj sem pri njem diplomiral.
Koželj se je z vsem srcem zavzemal za mesto. Stvari so šle hitro navzdol, ko se je umaknil. Marsikaj je bilo vprašljivo že prej, a hitro navzdol so šle zadnja štiri leta, ko se je fokus povsem izgubil in ko se je šlo v projekte, ki so smešni. Vprašajte se le: Ilirija je za koga?
Kaj pa menite o Cukrarni in Rogu?
Zelo lepa projekta, lepši stavbi, kot jih imajo v Berlinu. Pogosto sem v Rogu in hodim na razstave v Cukrarno. Pustimo ob strani, da je Cukrarna kot galerija povsem nefunkcionalna, ob tem da je projekt dober in lep, vreden Berlina in seveda Ljubljane. Pa vendar se sprašujem, kaj pa ljudje, na primer umetniki, ki naj bi razstavljali v Cukrarni. Ali ni zanimivo – stavba za umetnost je hiperrazkošna, umetniki pa se komaj prebijajo. Zdaj imamo mavzolej sodobne umetnosti, sodobna umetnost pa nima nobene podpore. Poznam slikarje, kiparje in druge, ki živijo slabo, v slabih razmerah, brez ateljejev in brez stanovanj.
Bi kot župan namenili več sredstev sodobni umetnosti?
Na vsak način.
Kako bi rešili problem Plečnikovega stadiona?
Ne bom komentiral blokov in parka, ki so zdaj že dejstvo. Vesel bi bil, če bi bil to mestni park, ne pa park zgolj zanje, saj so si po mojem mnenju izborili nekoliko več, kot jim pripada. Plečnikov stadion bi moral postati rekreacijski mestni ali celo državni stadion. Območje se dejansko deli na tri dele. Na južnem delu je mogoča tudi stanovanjska gradnja ali kakršne koli centralne dejavnosti. Menim, da je tu določen potencial, predvsem za rekreacijski stadion, ki ne bi bil namenjen prireditvam, ki bi motile neposredno okolico, saj to preprosto ni prav. Menim, da je bilo tu ogromno zavajanja. Nekdanji, pravzaprav tudi sedanji lastnik je v projekt vstopil s povsem dobrimi nameni, stroka in mesto pa sta igrala dvojno igro in obljubljala, da bo tu še ne vem kaj. Ljubljana v resnici potrebuje en klasičen stadion.
Križanke. Naj šola ostane ali gre?
Sodeloval sem na natečaju, po katerem naj bi bila Srednja šola za oblikovanje in fotografijo preseljena na Roško cesto. Stališče šole je, da bi rada ostala v Križankah, ampak nisem prepričan, da so ti prostori zanjo res optimalni.
Plečnik je prostore zasnoval za šolo. Tudi v odloku o razglasitvi kulturnega spomenika državnega pomena piše, da mora biti tam šola.
Potem naj mesto popusti in naj tam ostane šola.
Kako bi prenovili tržnico?
Tržnico je nujno treba prenoviti. Katero koli branjevko vprašate, bo povedala, da ima izjemno velike težave, ko je dež ali sonce, to je katastrofa. Branjevci in Ljubljana si prenovo zaslužijo, zato se je je treba lotiti. Problem je znova velikost investicije. Če jo preračunate in upoštevate še običajne anekse, pridemo do 80 milijonov evrov. Pomislimo, kaj vse bi lahko naredili za teh 80 milijonov, ne nazadnje tudi garažo v Štepanjskem naselju. Odločno pa nasprotujem gradnji garažne hiše pod tržnico. Obudil bom idejo biroja Ambient iz leta 2007, da se po salzburškem modelu preuči gradnja garažne hiše pod gradom, ki bi rešila ne le tržnico, temveč celotno mestno središče. Hkrati bi omogočila dvojno rabo kot zaklonišče in rešila nekatere težave z dostopom do gradu.
Ste odločno proti C0.
C0 je zelo kompleksen problem. Kot sem rekel, ga je treba nemudoma ustaviti. Damoklejev meč morebitne kazni Evropske unije visi nad nami, a projekt je treba preučiti, in to ne na sedanji trasi, saj sem prepričan, da sedanja trasa ni sprejemljiva. Vodonosnik se ščiti že več kot sto let in ga je treba ščititi še naprej. Tam kanala C0 ne sme biti.
Kakšno je stališče do sežigalnice?
Sežigalnica je seveda povezana s problemom onesnaženosti zraka v Ljubljani. Poznate uvrstitev Ljubljane, ki je res katastrofalna in v popolnem nasprotju s tem, kar govori župan. V Ljubljani je zrak res slab, in sicer zaradi individualnih kurišč. Mesto seveda nima čarobne paličice, s katero bi individualna kurišča zamenjalo, lahko pa spodbuja – tudi prek Eko sklada, ki deluje na državni ravni – pobudo ali celo več kot to, da se ta kurišča začnejo menjavati.
Sežigalnica bo ali ne bo, ko boste župan?
Ko bom jaz župan, sežigalnice v Ljubljani ne bo in ne bo je v Ljubljanski kotlini.
Si to stališče delita s premierjem Janšo?
Glede programa imam popolno svobodo. Zagotavljam, da ni bilo nobenega vpliva, celotna stranka pa je program v celoti podprla. Predvidevam, da tudi on.
O sežigalnici se govori, kot da je to izključno odločitev župana. Gre pa za državno koncesijo, torej dogovor med vlado in mestom. Ali boste kot župan ali kot svetnik ter vidni član SDS predsednika vlade pozvali, naj odstopi od namere za koncesijo v imenu zaščite Ljubljane?
Še enkrat poudarjam, da so to stvari, ki presegajo strankarsko politiko. Na vsak način bi šel v ta pogovor.
