Domačini in obiskovalci Brača si lahko oddahnejo. Po več kot tednu dni boja z ognjenimi zublji so gasilci požar, ki je uničil okoli 5000 hektarjev površin, včeraj uspeli lokalizirati.
Devet dni po izbruhu velikega požara odprtega prostora, v katerem je zgorelo približno 5000 hektarjev borovega gozda, makije, nizkega rastlinja in trave, je gasilcem uspelo požar končno lokalizirati, so v soboto sporočili iz županijskega gasilsko-operativnega centra Split. Kot je mogoče v teh dneh prebrati v hrvaških medijih, je požar zajel približno petino otoka, o obsežnosti območja, na katerem so posredovali gasilci, pa dovolj pove podatek, da so za vožnjo z enega konca požarišča na drugega potrebovali tudi do 40 minut.
Enkrat gasilec, vedno (in povsod) gasilec
Eden od junakov, o katerem te dni pišejo hrvaški mediji, je tudi slovenski gasilec Matjaž Merkužič, sicer gasilski poveljnik iz Centra za zaščito in reševanje Domžale. Merkužič, ki se je na otok Brač odpravil na dopust na Brač, si verjetno ni predstavljal, da bo večino počitnic preživel – kar v gasilski opremi. A ko je na otoku izbruhnil velik požar, ni dolgo razmišljal. Iz avtomobila je vzel svojo gasilsko opremo in se pridružil hrvaškim kolegom.
Obširno zgodbo o slovenskem gasilcu, ki je dopust na Braču zamenjal za gašenje požara, je objavil hrvaški portal Index.hr. Merkužič je bil med več kot 250 gasilci, ki so se borili z ognjenimi zublji, ki so ogrožali hiše in ljudi. Čeprav mu na požarišču ni bilo treba biti, se je odločil, da kolegov in prijateljev, s katerimi ga že leta povezujeta gasilstvo in Brač, ne bo pustil samih. »Gasilec si ne glede na to, ali si v drugi državi ali na dopustu,« je za Index.hr povedal Merkužič.
Nanj so ponosni tudi njegovi domači gasilski kolegi. V objavi na družbenem omrežju Facebook so zapisali: »Naš poveljnik Matjaž Merkužič. Strokoven, nepopustljiv. Tovariš v vseh pogledih.« Tudi v odzivih na hrvaških družbenih omrežjih ni manjkalo pohval za slovenskega gasilca, ki je srčno priskočil na pomoč ljudem v stiski.
Matjaža Merkužiča z gasilci iz Supetra povezuje dolgoletno prijateljstvo, Brač pa je v zadnjem desetletju postal njegov drugi dom. Prav zato se mu je zdelo samoumevno, da pomaga. »Ne vem, s katerimi besedami opisati to, kar se je več dni dogajalo na terenu. Bilo je grozno in moral sem iti z njimi, nisem jih mogel pustiti,« je povedal za hrvaški portal. Ko so prispeli v Ložišća, je bil požar velik in se je širil proti naselju. Ogroženi so bili hiše in ljudje. »Nismo imeli veliko časa niti za spanje, danes pa bi rekel, da nam je uspelo, saj ni bilo človeških žrtev, obenem pa nam je uspelo obraniti veliko hiš,« je povedal.
Požar je bil za tamkajšnje gasilce eden najzahtevnejših, s katerimi so se v zadnjih letih srečali na otoku. Merkužičeve izkušnje z usposabljanjem za gozdne požare in dolgoletno delo na terenu so bile zato dragocene. Skupaj s hrvaškimi gasilci je vstopal tudi na najbolj izpostavljene dele požarišča.
Žulji, kilometri in težka črpalka
Posebej zahtevna je bila obramba zaliva Osibova in bližnjega turističnega naselja, kjer je bilo treba pred ognjem zaščititi več sto turistov. Poveljnik Operativnega območja Brač Nikola Martinić - Dragan je za Index.hr povedal, da je bil položaj kaotičen. »Bil je kaos, kaos, ki smo ga poskušali nadzorovati. Občutili smo moč narave, ki ni več takšna, kot je bila pred desetimi leti,« je povedal. Ko je ogenj krenil proti zalivu Osibova, česa podobnega v svojih 20 letih kariere poklicnega gasilca še ni videl.
Dodatno težavo so predstavljale prekinjene poti, zaradi katerih gasilci niso mogli do nekaterih objektov in turističnega naselja, kjer bi bilo treba pomagati oziroma reševati ljudi.
Merkužič je medtem vztrajal na terenu. Hrvaški kolega Ivica Tanjić je za omenjeni portal povedal, da je bil slovenski gasilec ves čas pripravljen opraviti vsako nalogo, ki so mu jo zaupali. Tudi takrat, ko je njegovo telo že kazalo, da je napor prevelik. Tanjić je opazil, da je imel Merkužič na obeh nogah velike krvave žulje. Kljub temu je obul škornje in nadaljeval delo.
Martinić je ob Merkužičevem sodelovanju izpostavil predvsem njegovo motivacijsko vlogo. Po njegovih besedah je bilo pomembno spoznanje, da je človek, ki mu na požarišču ni bilo treba biti, svoj dopust zamenjal za pomoč drugim. »Če je on tukaj, moram biti tudi jaz,« je opisal svoje razmišljanje in dodal, da mu je Merkužičeva prisotnost dala dodatno spodbudo, da je bil boljši, hitrejši in močnejši.
Na terenu do zadnjega dne dopusta
Merkužič pa svojega ravnanja ne opisuje kot nekaj posebnega. Pravi, da bi enako storil vsak gasilec. Tudi po tem, ko je bil požar večinoma pogašen, ni takoj odšel. Na terenu je ostal do zadnjega dne dopusta, nato pa se je odpravil nazaj proti Sloveniji.
Brač mu je medtem postal še nekoliko bližji. Tamkajšnje gasilce pozna že leta, z nekaterimi so se razvila tudi družinska prijateljstva. Na otoku je prevzel tudi nekaj lokalnih navad. Med drugim je postal navijač Hajduka, saj, kot se je pošalil, na Braču skoraj ne more navijati za koga drugega. »Postal sem navijač Hajduka in spremljam tekme. Tukaj niti ne morem navijati za koga drugega, takoj bi končal v morju,« je povedal.
Izkušnja z velikim braškim požarom bo po njegovih besedah ostala pomembna tudi za njegovo nadaljnje delo. Znanje in izkušnje s terena bo lahko prenesel kolegom v Sloveniji. S seboj pa bo odnesel tudi spomin na Brač in ljudi, s katerimi je v najtežjih dneh branil otok. Po vsaki intervenciji Merkužič s požarišča odnese kamen, majhno osebno sled dogodka, ki ga spomni na ljudi in trenutke, ki jih je tam doživel.