V čarobnem ambientu Erbergovih paviljonov v Dolu pri Ljubljani je konec tedna potekal večer, posvečen bogati dediščini nekdanjih vrtov in parka družine Erberg. Predavanje doc. dr. Ines Babnik, odlične poznavalke zgodovine vrtov in kulturne krajine, je obiskovalce popeljalo v čas, ko je Dol pri Ljubljani veljal za enega najimenitnejših vrtno-parkovnih prostorov na Kranjskem, nekateri pa so ga poimenovali celo »kranjski Versailles«.
Med kamnitimi stebri paviljonov, obdanih z zelenjem in ostanki nekdanje parkovne zasnove, so obiskovalci prisluhnili zgodbam o baronu Jožefu Kalasancu Erbergu, naravoslovcu, zbiratelju, botaniku, mecenu umetnosti in človeku izjemne širine duha, ki je v začetku 19. stoletja v Dolu ustvaril vrtno ureditev evropskega pomena.
Oranžerije, botanične zbirke, rastlinjaki
Predsednica odbora za ohranjanje naravne in kulturne dediščine dr. Tea Kolar - Jurkovšek je poudarila, da zanimanje za Erbergovo dediščino v zadnjih letih močno narašča. »Veličine Erberga se šele zdaj začenjamo zavedati,« je dejala in spomnila na pomembni obletnici: 250. obletnico Erbergovega rojstva in 200. obletnico obiska cesarja Franca I. v Dolu pri Ljubljani. Prav ti dve sta spodbudili številne raziskave in izdajo nove številke zbornika, posvečenega Erbergovi zapuščini. »To je tretja številka po šestnajstih letih. Vmes je bilo narejenih veliko raziskav, pridobili smo eminentne avtorje in pet člankov samo o Erbergu,« je pojasnila. Med prispevki so zapisi o njegovem delu, vrtovih, galeriji in obdobju, ko je bil vzgojitelj prestolonaslednika Ferdinanda. Posebej je poudarila pomen Erbergovih vrtov, ki so v tistem času veljali za nekaj izjemnega. »To je bil dolski Versailles. Imel je oranžerije, botanične zbirke, rastlinjake in zbirke rastlin, ki jih v naših krajih skoraj ni bilo mogoče videti.«
Prav vrtna dediščina je bila osrednja tema predavanja doc. dr. Ines Babnik, ki je obiskovalce popeljala v svet nekdanjih parkovnih ureditev, eksotičnih rastlin in vrtnarskega znanja 19. stoletja. Predavateljica je predstavila bogato arhivsko gradivo ter številne zgodbe o rastlinah, vrtnarjih in vsakdanjem življenju v dolskem parku.
»Dol ni bil le vrt, ampak učni prostor in botanični center svojega časa,« je poudarila. V vrtovih je delovala cela ekipa vrtnarjev in vajencev. »Vemo, da je bil vedno en glavni vrtnar, pod njim pa več pomočnikov in vajencev. Za tisti čas je bilo to izjemno veliko število ljudi, ki so skrbeli za vrt.« Po njenih besedah je imel Erberg več kot sedem tisoč rastlin, med njimi številne eksotične vrste, ki so jih prezimovali v rastlinjakih in oranžerijah. Posebno zanimanje je med obiskovalci vzbudila zgodba o agavi, ki jo je Erbergu uspelo vzgojiti do cvetenja. »Ko je agava cvetela, je bil to velik dogodek. Ljudje so prihajali od blizu in daleč gledat to čudo narave,« je pripovedovala Babnikova.
Tesno povezan tudi z Zoisom
Cvetenje agave je bilo v tistem času prava senzacija. O njem so poročali celo časopisi, rastlino pa je želel videti tudi avstrijski kancler Metternich. »Erberg je rastlino poslal na Dunaj skupaj z vrtnarjem, ki je skrbel zanjo med prevozom,« je pojasnila predavateljica. Erberg je bil po besedah Babnikove tesno povezan tudi z baronom Žigo Zoisom. Oba je družilo zanimanje za botaniko in naravoslovje. Ko je Zois opuščal svoje vrtove v Ljubljani, je del rastlin preselil prav v Dol pri Ljubljani. Tako je Erberg še razširil svojo zbirko in ustvaril enega najpomembnejših vrtov v tedanji deželi.
»Bil je človek širokega formata – zanimalo ga je naravoslovje, literatura, glasba, poezija. V enem od paviljonov je imel knjižnico, v drugem zbirke,« je povedala dr. Kolar-Jurkovškova in dodala, da se danes šele odkrivajo razsežnosti njegovega dela.
Poseben pomen dogodku je dala tudi lokacija. Erbergova paviljona sta med redkimi ohranjenimi deli nekdanjega kompleksa, ki je skozi desetletja izgubljal svojo podobo. Graščina je menjala lastnike, parkovne ureditve so se postopoma zabrisale, a še danes so v prostoru vidni sledovi nekdanje veličine. »Narava, estetika in mir – to je nekaj, kar ljudje še vedno potrebujemo,« je dejala predsednica odbora. »Zelo si želim, da bi vsaj del tega lahko obudili.«
Obiskovalci so si ob predavanju lahko ogledali tudi zbornik o Erbergovi dediščini ter razstavljene fotografije, načrte in ilustracije nekdanjih vrtov. Posebno zanimanje je vzbudila Erbergova osebna risba obeliska, ki stoji v bližini paviljonov in velja za enega pomembnejših spomenikov v kraju.
Občina bi obudila vrtove
Večer je zaključil Željko Savić, župan občine Dol pri Ljubljani, ki je poudaril, da si občina želi postopoma obnoviti vsaj del nekdanjega parkovnega prostora. »Vidimo bolj svetlo prihodnost,« je dejal. »Postali smo lastniki spodnjega dela območja in želimo, da bi kranjski Versailles vsaj deloma znova zaživel.«
Ob tem je poudaril, da projekt presega lokalni pomen. »Takih biserov, ki še niso urbanizirani, je v okolici Ljubljane zelo malo. Želimo ohraniti podeželski značaj prostora in ga razvijati premišljeno.« Pri tem računajo na sodelovanje strokovnjakov, krajinskih arhitektov, zavoda za varstvo kulturne dediščine in številnih raziskovalcev. »Ko začneš nekaj delati s srcem, se stvari začnejo sestavljati kot mozaik,« je dejal župan.
Dogodek v Erbergovih paviljonih tako ni bil le predavanje o zgodovini vrtov, temveč tudi razmislek o pomenu kulturne krajine, dediščine in odnosa do prostora. Med starimi drevesi in ostanki nekdanjih parkovnih poti se je ponovno odprlo vprašanje, kako ohraniti spomin na čas, ko je bil Dol pri Ljubljani pomembna točka evropske vrtne kulture. Kot so poudarili organizatorji, je prav zdaj pravi trenutek, da se Erbergova zgodba začne vračati v zavest širše javnosti – ne le kot del zgodovine, ampak kot navdih za prihodnost.